Med letoma 1810 in 1811 je obiskoval tedaj slovečo dvorazrednico v Ribnici. V Ljubljani je končal gimnazijo, licej in študiral pedagogiko. Od leta 1820 je bil učitelj na glavni šoli v Postojni, od leta 1923 tudi njen ravnatelj. Nato je od leta 1829 do upokojitve leta 1872 poučeval v Ljubljani na normalki, po reorganizaciji šole je zadnji dve leti učil na novoustanovljeni vadnici.
Poučeval je slovenščino, nemščino in računstvo. Za učitelje in učence je sestavil originalno zasnovano delo, leta 1842 Elementarische Satzlehre als theoretisch-praktische Anleitung zu schriftlichen Aufsätzen, I. Teil, in leta 1846 Vollständige, theoretische-practische Interpunctionslehre: auf der Grundlage der Saltzlehre: mit vielen übunstüken, Aufgaben und Ausarbeitungen. 2. Theil elemetarischer Satzlehre. Slovel je kot dober učitelj. Njegovi učenci so si pridobili, posebno pri nemščini in računstvu, trdno podlago za srednjo šolo. Kljub svoji strogosti in špartanski vzgoji je zaradi pravičnosti in šegavosti pri učencih pa tudi v javnosti užival velik ugled. Kot takega sta ga ohranila v spominu njegova nekdanja učenca, pesnik in pisatelj Josip Stritar ter zgodovinar in politik Fran Šuklje.
Poleg tega je bil Ivanetič tudi član Muzejskega društva in Kranjske kmetijske družbe. Leta 1870 mu je ob petdeseti letnici poučevanja ljubljanska občina podelila častno meščanstvo.
Slovenski biografski leksikon: 1. Knj.: Abraham – Lužar. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925–1932, str. 366.
Stritar, J. Lešniki: knjiga za odrastlo mladino. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1906, 169–175.
Šuklje, F. Iz mojih spominov: 1. del. Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo, 1926, str. 9–10.