Ivančič se je začel po osnovnošolski izobrazbi delati kot tekstilni delavec in se pridružil protifašistično usmerjenim mladim, ki so se združevali v različnih skupinah, predvsem pa v organizaciji TIGR. Družil se je s Ferdom Kravanjem, s katerim sta po prvem tržaškem procesu leta 1931 v Bovcu v znak protesta zaradi ustreljenih bazoviških žrtev zažgala osnovno šolo; dejanje in motiv zanj je kasneje Ivančič sam priznal na sodišču. Kasneje se je Ivančič preselil na jugoslovansko stran, kjer se je zaposlil na Jesenicah in v Kranju, zaradi krize pa se je vrnil na Bovško. Kot pripadnik italijanske vojske je sodeloval v abesinski vojni v Etiopiji. Po vrnitvi je junija 1940 z Miroslavom Zornikom izvedel slabo uspel diverzantski napad na železnico pri Trbižu. Oblasti so ga oktobra 1940 aretirale skupaj z nekaterimi drugimi tigrovci in ga odpeljale na preiskovanja, kjer ga je fašistična tajna policija OVRA tudi mučila. Decembra 1941 so ga obsodili na smrt na drugem tržaškem procesu, skupaj z Viktorjem Bobkom, Simonom Kosom, Ivanom Vadnalom in Josipom Pinkom Tomažičem. Ustrelili so jih na Opčinah, pokopali pa skrivaj, v bližini Trevisa. Po drugi svetovni vojni so Ivančičeve posmrtne ostanke in še ostale žrtve prepeljali v domače kraje. Sedaj je pokopan v Čezsoči, kjer mu je sestra postavila tudi spomenik. Spominska plošča z Ivančičevim imenom in imeni drugih ustreljenih na drugem tržaškem procesu je postavljena tudi na openskem strelišču.
Primorski slovenski biografski leksikon, 7. snopič, Gorica 1981 (geslo IVANČIČ Ivan)
Enciklopedija Slovenije, 4. zvezek, Ljubljana 1990 (geslo IVANČIČ, Ivan)