HOSTNIK, Tomaž

Tomaž Hostnik izhaja iz glasbene družine iz Škofje Loke, natančneje iz Suhe, ki slovi tudi po svojevrstnem suškem narečju in občasno v njem tudi ustvarja.

Odraščal je v Škofji Loki ob treh starejših bratih, ki so se glasbeno izobraževali in ob njihovem muziciranju ter nastopih, na katere ga je vedno vodila mama, se je kalila njegova umetniška glasbeno-poetična duša vse od najrosnejših let. Dva njegova brata sta profesionalna glasbenika, Jernej Hostnik je učitelj harmonike in Janez Hostnik učitelj solo petja.

Glasbeno šolo je obiskoval v Škofji Loki, kjer se je učil klavirja pri prof. Jasni Jan Sešek in bil večkrat nagrajen. Nadaljeval je v razredu prof. Sijavuša Gadjijeva na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana (KGB).  Klavir je študiral na Univerzi Antona Brucknerja v Avstrijskem Linzu pri prof. Olegu Marshevu, kjer je leta 2018 z odliko magistriral.

Kot solist in komorni glasbenik je nastopal na mednarodnih odrih na koncertih in festivalih po Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Italiji in Belgiji.

Med odraščanjem je občudoval Iva Pogorelića in se seznanil z večino klasičnega repertoarja. V tujini je intenzivno odkrival svoj unikatni slog in ga dokončno našel med podobami domače Škofje Loke, brez katerih si svojega ustvarjanja danes ne zna več predstavljati.

Najširšo prepoznavnost je dosegel leta 2019 z nastopom na festivalu Melodije morja in sonca, kjer je za avtorsko skladbo Irena prejel največje število glasov občinstva v telefonskem glasovanju.

Ustvarja tudi na literarnem področju. V prvi vrsti je kantavtor, ki se loteva različnih žanrov od šansona do kabareta in popevke. Besedila je pisal že od osnovne šole, s pisanjem glasbe je pričel šele v času študija v Linzu. Umetniška področja med sabo obravnava kot samostojen prostor ustvarjanja. Napisal je številna dela za otroke kot so pravljice Hiša pod Kozlovim hribom, Ferdotov rdeči avto, Uganke tete Blanke, Kako je čisto navadni jazbec Milan ugnal presnetega tatu idr. Objavljal je v literarnih revijah Mentor, Idiot, Pasijonski doneski in Sejalec. Piše pesmi za otroke in odrasle, v samozaložbi pa je leta 2020 izdal pravljico v slikanici Svinjska štorija. Z mladinsko dramo Vražja detelja je kot osemnajstletnik zmagal na natečaju za Južnoslovansko čitanko. Zbirka poezije Na Golgota je napisana v rovtarskem, natančneje domačem suškem narečju.

Magister klavirja svoj ljubi inštrument brezhibno obvlada, saj ga je v šestih letih študija dnevno igral tudi po deset ur. Kot član profesorskega zbora poučuje klavir na enoti Glasbene šole Škofja Loka v Žireh, vendar ne kot nedostopni magister klavirja pač pa bolj kot kantavtor ali ljudski godec, s posluhom za prilagoditev vsakemu posameznemu učencu, s katerimi, zlasti tistimi, ki jih poučuje od njihovega začetka, zaradi svojega edinstvenega pristopa k poučevanju premika meje, saj otroških naravnih danosti, ki izvirajo iz njihove rane življenjske dobe, kot pedagog ne podcenjuje.

V obdobju korone je veliko ustvarjal, koncerti pa so temu obdobju sledili.

Ustvarja kot kantavtor in sodeluje tudi v številnih drugih glasbenih zasedbah.

Hostnik pa Krečič je duet s skladateljem in violinistom Matijo Krečičem, s katerim preigravata in prepevata Tomaževe avtorske skladbe. Kadar ga k sodelovanju povabi Matija Krečič s svojimi skladbami in izbranim repertoarjem pa nastopata kot zasedba Krečič pa Hostnik.

Drajnarjuva vampa je duet z bratom Jernejem, nenavadno ime zasedbe pa izvira iz suškega narečja in se nanaša na vzdevek, s katerim so ju okronali sovaščani, ko sta se podila po vasi in špičila vragolije. Izhaja iz njihovega domačega imena pri Drajnarju, vampa pa je konotiran izraz za fanta, ki sta pobalinska in včasih nadležna. Izdala sta dva albuma. V prvem albumu Je pri nas od nekdaj znano se vsebinsko se lotevata slovenskih stereotipov in trenutnih političnih razmer, drugi Divji zahod pa pred nas postavlja Človeka.

Vudlenderji je zasedba šestih mladih glasbenikov za katero ustvarja kot avtor besedil, med njimi nagrajenega Podaril si mi svoje srce, glasbe in aranžmajev.

Poimenoval se je suški trubadur. Tomaž Hostnik je vsestranski umetnik, ljubitelja humorja, golažijad in drugih hudomušnih domislic, domačega suškega narečja, v katerem poleg zbornega jezika tudi ustvarja, recitira in prepeva.

Njegovo znano vodilo je: »Treba se je čuditi svetu. Zmeraj.«