HLADNIK, Boštjan

S fotografijo se je pričel ukvarjali že v zgodnji mladosti, očaranost s fotografijo in filmom pa se je stopnjevala v naslednjih letih, ko je opravil tečaj za filmskega operaterja (1946) in tečaj za snemanje. Prvi vrh je dosegla z nakupom 8 mm kamere in s prvim amaterskim filmom Deklica v gorah (1947), za katerega je 1952 prejel prvo nagrado na festivalu amaterskega filma v Salernu.

Leta 1955 je diplomiral iz režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Študij je zaključil z režijo gledališke predstave Gospodična Julija, za katero je dobil prvo nagrado na mednarodnem festivalu v Erlangenu. Leta 1954 sta se s Primožem Kozakom odpravila v Francijo, drugič (1957) je šel Hladnik sam, okrepljen s petmesečno francosko štipendijo in zaljubljen v novi val. Ostal je tri leta in sodeloval pri filmih, ki so jih režirali Claude Chabrol, Philippe de Broca, Robert Siodmak. Prijateljeval je z Volkerjem Schlöndorffom.

Sled novega vala in film noira je zelo prepoznavna v Hladnikovem prvem celovečercu Ples v dežju, ki je v času nastanka (1961) s svojo temačno brezizhodnostjo naletel na negativen odziv publike, kritika pa je bila razdvojena. Delo je nadaljeval s snemanjem filma Peščeni grad (1962). Ta čas ga je k sodelovanju povabil nemški producent Egon Habe, s katerim sta sodelovala naslednja tri leta. Kot prvi slovenski režiser je posnel celovečerec za tujega producenta (Erotikon 1963). Po vrnitvi domov je posnel Sončni krik (1968). Pesimizma ni več, publiko pa je pritegnil in izzval s sproščenim odnosom do seksualne tematike. Kazanje ogledala »konzervativni« domači publiki je zaznavno tudi v Hladnikovem naslednjem filmu Maškarada (1971), ki ga je pred predvajanjem cenzura dodobra oklestila, integralna verzija filma pa je prišla na filmska platna šele enajst let po nastanku (1982). V plodnih sedemdesetih letih je posnel še filme Ko pride lev (1972), Ubij me nežno (1974), Bele trave (1975). V osemdesetih je posnel Čas brez pravljic (1986), za katerega je napisal tudi scenarij, in P.S. – Post scriptum (1988), režiral je tudi nadaljevanko Gorenčev vrag (1984). Skupaj je posnel 28 filmov. Bil je prvi modernistični režiser v slovenskem filmu, v katerega je vnesel svež veter z zahoda, nekonvencionalnost, izvirnost in lahkotnost.