HENN, Roman Alexander

Ustanovitelj in dolgoletni vodja zdravilišča Radenci, Roman Henn, se je rodil na Dobrni, kjer je bil tedaj njegov oče Karl zdraviliški zdravnik. O njegovi mladosti ni veliko znanega. Literatura navaja besede njegove nezakonske hčerke Marije Šinigoj, da si njen oče ni pridobil višje izobrazbe in da je opravljal delo upravnika pošte v Vojniku.

Ustaljeno življenjsko rutino je leta 1877, ko je bil star 33 let, presekala očetova smrt, saj je bil izbran za njegovega naslednika. Oče Karl je v Radencih slabih deset let poprej prvi začel komercialno izkoriščati tamkajšnje mineralne vrelce in na sinu Romanu je sedaj bilo, da začeto delo nadaljuje. Dotlej precej neopazni mož, ki je bil z očetovimi dejavnostmi v neki meri seznanjen, se je na presenečenje mnogih izkazal za dobrega upravitelja njegove dediščine.
Zaupanega dela se je lotil z veliko vnemo. Najprej je dokončal stavbi, ki jih je začel zidati že njegov oče (Zdraviliški dom in Kopališki dom s sobami in kopalnimi kabinami), uredil je okolico bodočega zdravilišča (drenaža zamočvirjenega terena, povečanje parka in zasaditev rastlin, posebno smrek) in postavil nov vrelčni paviljon v švicarskem stilu. Maja 1882 je bilo zdravilišče Radenci naposled odprto, gostom pa je na začetku ponujalo 12 sob s 14 posteljami.
Poleg zdraviliške je pospeševal tudi slatinsko dejavnost. Vzdrževal in obnavljal je podedovane vrelce mineralne vode, nakupil pa tudi vrsto novih, k čemur ga je silila konkurenca, ki je v okolici začela kupovati z vrelci bogata zemljišča. Da bi preprečil nastop novih interesentov, je dal leta 1891 območje svojih vrelcev uradno zaščiti.
Ves čas si je močno prizadeval, da bi poslovanje podjetja še izboljšal, zato se je precej angažiral tudi pri gradnji železniške proge Radgona–Ljutomer, ki je leta 1890 Radence s sodobno prometno povezavo povezala s svetom in zdraviliškim gostom omogočila udobnejše potovanje, mineralni vodi pa hitrejši in lažji dostop do trgov. Prodaja je res močno porasla in dosegla že preko 1 milijon prodanih steklenic.
Uspešno Romanovo poslovanje je postopoma začelo zbujati zanimanje in apetite njegovega sorodstva, ki se je začelo seliti v Radence in si tam postavljati vile (Vila Hildebrand– 1891, Vila Pošta– 1893, Vila Marijin dom– 1894), mati Anna pa je dala v parku leta 1895 sezidati kapelo, posvečeno svoji zavetnici sv. Ani. Potem, ko je podjetje uspešno vodil skoraj dve desetletji, ga je sorodstvo v letih 1896/97 razrešilo z vodilnega položaja in mu v uživanje ponudilo dosmrtno letno rento. Vodstvo zdravilišča je prevzel Georg Hildebrand, mož Romanove nečakinje Johanne Höhn.

Roman Henn se je vrnil v Vojnik, kjer je imela družina veliko posest. V obdobju pred prvo svetovno vojno je bil tam več let župan. Kljub temu da je bil po rodu Nemec in da je podpiral nemške organizacije v kraju (Südmark in Deutscher Schulverein), je bil med vojniškimi Slovenci zaradi svoje pravičnosti spoštovan. Razglašen je bil tudi za častnega tržana Vojnika.
Tako kot v Radencih, kjer se je kot ljubitelj kolesarjenja udejstvoval v tamkajšnjem kolesarskem društvu, je bil tudi v Vojniku aktiven v več društvih: poleg članstva v Südmark in Deutscher Schulverein je bil tudi pri čebelarjih in v kolesarskem društvu. Zaradi zaslug ga je leta 1880 ustanovljeno vojniško gasilsko društvo odlikovalo s častnim članstvom.

Po težki bolezni je pozimi 1925 umrl na svojem domu v Vojniku. Dva dni zatem so ga pokopali v družinski grob na vojniškem pokopališču.