HENN, Karl Friedrich

Ime Vojničana dr. Karla Henna (priimek je večkrat zapisan tudi kot Hen) je najtesneje povezano s širom poznano mineralno vodo iz Radencev. O kraju njegovega rojstva in šolanju se v razpoložljivi literaturi pojavlja vrsta nasprotujočih si podatkov. Rojen naj bi bil v ugledni nemški družini v dvorcu Frankolovo (Sternstein), kar pa je manj verjetno, saj njegovo rojstvo ni zabeleženo v krajevni matični knjigi, prav tako ga ni najti v matičnih knjigah sosednjih župnij. Povsem mogoče zato, ker Henn v teh krajih ni bil domačin, ampak se je sem preselil šele kasneje, ko si je v dobrnskih toplicah našel delo.

Po zaključeni gimnaziji, ki je ni obiskoval v Celju, je – zelo verjetno na Dunaju – študiral medicino. Kot zdraviliški zdravnik (in tudi kot vodja zdravilišč) je do leta 1844 deloval na Dobrni (hkrati je bil okrajni zdravnik v bližnjem Lembergu pri Novi Cerkvi), nato v Rimskih Toplicah in nazadnje v Laškem, kjer je bilo leta 1854 odprto zdravilišče.
Poleg primarne skrbi za bolne se je ves čas svoje zdravniške kariere zelo zanimal za mineralne in termalne vrelce ter postal izvedenec v balneologiji. Analiziral je fizikalno-kemijsko sestavo voda ter objavil več sestavkov in samostojnih publikacij o zdraviliščih na Dobrni, v Rimskih Toplicah, Laškem in Radencih.

Relativno mlad se je poročil z Anno Gottsberger (1809–1904). V literaturi se pojavljajo različne informacije o številu njunih otrok; nedvomno je, da se jima je v letih 1833–1844 na Dobrni rodilo sedem otrok: štirje sinovi (Sebastian Wilhelm, Friedrich Carl, Ernest Joseph in Roman Alexander) in tri hčerke (Maria Karolina, Barbara Josepha in Karolina Anna). Ni znano, kdaj je kupil posest v Vojniku, kjer se je njegova družina naposled tudi ustalila. Tu je bil po letu 1875 tudi župan.

Kljub službovanju v več pomembnih spodnještajerskih zdraviliščih, pa se je v zgodovino zapisal kot tisti, ki je »odkril« mineralni vrelec v Radencih in ga začel kot prvi tudi komercialno izkoriščati.
Že leta 1833 je prvikrat poskusil vodo iz »Bublje«, ki je prosto vrela na plano, in napravil prvo analizo slatine, ki se je pokazala kot zelo kakovostna. V Radence se je zopet vrnil leta 1865, ko je kupil zemljišče z vrelcem in pričel z iskanjem njegove glavne žile, kar se mu je posrečilo štiri leta pozneje, novembra 1869. Ta vrelec je kasneje poimenoval Radenski vrelec (Radeiner Sauerbrunnen). Leto zatem so z radensko mineralno vodo napolnili že 37.000 glinenih posod, nato pa je to število samo še raslo, k čemur sta prispevali tako kakovost vode kot učinkovita reklama. Prvo fizikalno-kemijsko analizo vode je opravil sam, uradno pa leta 1871 v Celovcu kemik dr. Mitteregger. K prepoznavnosti je veliko pripomogla tudi objava balneološkega strokovnjaka Kischa v uglednem strokovnem časopisu leta 1872. Vodo so kot zdravilo priporočali pri bolezni ledvic in mehurja, za želodčna in črevesna vnetja, za putiko, hemoroide, prehlad ter kot preventivno sredstvo zoper kolero in mrzlico.
Henn je v Radencih nad vrelcem najprej zgradil okrogel zbiralnik vode, nato pa še dve stavbi: Anin in Karlov dom, v katerih so bila stanovanja, gostišče in skladišče. Zidati je pričel tudi poznejša Zdraviliški in Kopališki dom, a dela ni mogel dokončati. V njegovem času je z uravnavo terena, ureditvijo poti in zasaditvijo prvih smrek začel nastajati tudi zdraviliški park.

Po nakupu zemljišča v Radencih je tam preživljal večino časa, medtem ko je žena z otroki živela v Vojniku, kar je zakonca precej odtujilo. Neozdravljivo bolan (rak na ledvicah) je 19. junija 1877 v Rimskih Toplicah storil samomor z zastrupitvijo. Njegovo truplo so dan zatem prepeljali v Vojnik in ga pokopali na tamkajšnjem pokopališču. Začeto delo v Radencih je po njegovi smrti uspešno nadaljeval najmlajši sin Roman, ki je tam leta 1882 odprl zdravilišče, kot si ga je v glavnih obrisih zamislil že njegov pokojni oče.