Po končani osnovni šoli je v Ljubljani opravil eno leto pripravnice, štiri razrede realke in privatno Mahrovo srednjo trgovsko šolo, kjer se je izučil za komercialista. Med leti 1912-18 in 1922-26 je živel v Ljubljani, nato v Kobaridu vse do aretacije leta 1940, ko je bil dva meseca zaprt v Gorici, nato pa izgnan v Kraljevnino Jugoslavijo.
Bil je neomajno narodno zaveden. Stalno je bil v stiku s tajnikoma Zveze slovenskih prosvetnih društev v Gorici Zorkom Jelinčičem in Albertom Rejcem. Redno jima je pošiljal poročila in razdeljeval od njiju prejeto literaturo. Po njunem naročilu je obveščal osebe, ki so bile predvidene za policijsko preiskavo, širil je ilegalni tigrovski tisk ter deloval na tajnih sestankih in propagandističnih izletih organizacije Tigr.
Po prestani zaporni kazni leta 1940 se je zaposlil pri lesnem podjetju v Bosljivi Loki, kjer je doživel razpad Kraljevine Jugoslavije. Za tem se je skrival in bežal pred italijansko fašistično policijo. Sodeloval je tudi v Narodnoosvobodilnem boju. Po ponovni aretaciji in prestajanju zaporne kazni v Čabru in na Reki, kjer so ga označili za “znanega slovenskega terorista”, so Josipa Gruntarja internirali na območje med italijansko pokrajino Isernia in deželo Abruzzo. Po kapitulaciji Italije leta 1945 se je zaposlil na jugoslovanskih ladjah, ki so jih istega leta z Malte pripeljali v Šibenih. Tam je bil Josip Gruntar demobiliziran kot jugoslovanski mornar.
Primorski slovenski biografski leksikon, 6. snopič, Gorica 1979