GOMBAČ, Frane

Očetu Petru, kovaču, in materi Jeleni, Istranki z Mun, se je kot tretji od štirih otrok rodil v Podgradu, med italijansko okupacijo imenovanem Casstelnuovo di Istria. Očetu so ob krstu otroka na občini obljubili nagrado, če sina poimenuje Vittorio, a jih je zavrnil. Zaradi materine prezgodnje smrti in revščine v družini sta šla Franc in njegova mlajša sestra Marija po zaslugi aktivistke Rdečega križa Ivanke Ujčič – Žnjidarove živet v zavetišče. Franc je bil najprej eno leto v mladinskem okrevališču v Gozd Martuljku, s sestro pa se je spet srečal leta 1947, ko so ju nastanili v Domu Toneta Tomšiča v Šempetru na Krasu (danes Pivka). Ko je dve leti zatem Windischgraetzovo vilo zasedlo lesno podjetje, so brata in sestro spet ločili: njo so poslali v Dutovlje, njega v Dobrno. Gombač je ostal na Štajerskem, nižjo gimnazijo končal v Šmarju pri Jelšah in se vpisal na celjsko učiteljišče, kjer je leta 1960 diplomiral; njegovo diplomo o učiteljskem diplomskem izpitu je podpisal Anton Aškerc, nečak slavnega pesnika enakega imena. Službovati je začel na osnovni šoli v Obrovu, kjer je ostal eno leto. Ker so v njegovem rodnem Podgradu, oddaljenem komaj pet kilometrov, kmalu potrebovali novega učitelja, se je z veseljem vrnil domov in tam kakor že poprej v Obrovu poučeval učence 2. in 4. razreda. Učil jih je dopoldne in popoldne, vmes po potrebi še telovadbo, biologijo, nemščino, gospodinjstvo, likovni pouk, moralno vzgojo itd. Učence je pritegnil v dramski, lutkovni, plesni in telovadni krožek ter jim s pomočjo diaprojektorja in magnetofona pripovedoval zgodbe. Pet let kasneje so ga imenovali za ravnatelja. Vojaški rok je služil v JLA. Bil je rezervni častnik v Bileči, tam dobljeno znanje pa je pozneje vrsto let prenašal na mlajše na t.i. predvojaški vzgoji. Leta 1965 se je poročil s Slavo, domačinko, zaposleno v Kopru. Rodila se jima je hči Mojca in kasneje še sin Andraž. V sedemdesetih letih, v času gospodarskih in političnih sprememb, odmevnega Titovega pisma, pozivanja najodgovornejših k akciji in podobnega, razmere v občini Ilirska Bistrica niso bile rožnate. Na čelu partije so hoteli neobremenjenega človeka, in povabili so Gombača, ki je po neuspešnem izgovarjanju na nadaljevanje študija in druge obveznosti naposled sprejel vabilo. V tolažbo mu je bilo zagotovilo, da bo občinski partijski sekretar samo eno leto, nato pa se bo lahko vrnil k študiju. A uresničil se je rek, da so začasne rešitve najtrajnejše. Občinsko partijo je vodil osem let. Kasneje je bil štiri leta ravnatelj Osnovne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici, enajst let sekretar občinske skupščine Občine Ilirska Bistrica, pozneje pa še tajnik občinskega sveta. Upokojil se je leta 1995, a ostal povezan z lokalno politiko, saj je bil tri mandate občinski svetnik na listi DeSUS. Že prej se je rad ukvarjal s kulturo, ki se ji je še bolj zapisal v pokoju. Pripravil je dolgo vrsto scenarijev za proslave in prireditve tako v domači občini kakor drugod in večinoma sodeloval še kot režiser, napovedovalec, povezovalec in recitator. V občinskih in literarnih glasilih je objavil več anekdotičnih zgodb iz domače vasi. Na občinski ravni je opravljal dolžnosti predsednika Zveze kulturnih organizacij, Zveze kulturnih društev in Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Kot dedek Mraz je vrsto let razveseljeval najmlajše po šolah, vrtcih, ustanovah, vaseh in deset let prek valov Radia Koper. Pisal in bral je pogrebne govore ter kot pooblaščenec sklepal zakonske zveze. Od leta 2004 je predsednik ilirskobistriškega upokojenskega društva. Za svoje delo je dobil več priznanj in pohval.