GOMBAČ, Branko

Branko Gombač je skoraj vse življenje z družino živel v Leviču pri Poljčanah. Izhaja iz zavedne delavsko – kmečke družine. Pred drugo svetovno vojno se je izučil za trgovskega pomočnika in kot sam piše, je pet let opravljal »tlako« trgovskega vajenca. Ob začetku vojne se je vključil v ilegalno delo osvobodilne fronte, se pridružil vojski kralja Petra II., bil nato mobiliziran v nemško vojsko, iz katere je dezertiral in se pridružil partizanom. V bojih je bil huje ranjen, se zdravil v partizanskih bolnišnicah nad Slovenj Gradcem, nazadnje pa je bil demobiliziran kot neželen, ker je bil v nemški vojski. Po vojni, ko je bil brezposeln, sta ga vodja celjskega gledališča mag. Fedor Gradišnik in prof. Jože Tomažič povabila k sodelovanju v celjsko amatersko gledališče, kjer je začel kot odrski delavec. Februarja 1947 je odigral vlogo Marjana v Desetem bratu in se s tem za vse življenje zapisal gledališču.
Za preživetje je bil v tem času zaposlen v različnih upravnih in sindikalnih službah, leta 1950 je bil dva meseca tudi glavni urednik Celjskega tednika (danes Novega tednika). Zraven se je učil, opravil malo in veliko maturo in se vpisal na Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani, smer režija. Študij je zaključil z uprizoritvijo Brechtovega Galilea Galileija.
Ves čas je deloval v gledališču kot igralec, režiser in organizator ter bil eden od soustanoviteljev celjskega poklicnega gledališča leta 1950. Ukvarjal se je z zgodovino celjskega gledališča in uredil arhiv gledališča. Organiziral je tudi Mladinsko gledališče. Kot štipendist Britanskega sveta je leta 1954 pet mesecev študiral v Londonu, Stradfordu in Bristolu. Še pred diplomo je tri sezone opravljal naloge pomočnika upravnika gledališča. Na Akademiji za igralsko umetnost je diplomiral leta 1962. Po diplomi je kot štipendist poljske vlade eno leto študiral v Varšavi, Krakovu in Poznanju, kjer je režiral Držičevo komedijo Dundo Maroje. Po vrnitvi je leta 1965 odšel v Stalno slovensko gledališče (SSG) v Trst za režiserja. Tam je ostal do leta 1967 in v tem času opravil 18 režij.
V sezoni 1967/68 je prišel v Maribor, kjer je prevzel mesto direktorja, režiserja in umetniškega vodje Drame Slovenskega narodnega gledališča (SNG) in tu ostal deset let. »Teden slovenskih gledališč« je preoblikoval v Borštnikovo srečanje, srečanje slovenskih gledališč tekmovalnega značaja, z glavno nagrado, Borštnikovim prstanom. Bil je organizacijski vodja Borštnikovega srečanja in vse do leta 1986 tudi predsednik izvršnega odbora Borštnikovega srečanja, pa tudi pobudnik Malega Borštnikovega srečanja, ki je potekalo v Slovenski Bistrici. Tone Partljič ga je opisal kot gledališkega zanesenjaka, združevalno, ustvarjalno, polemično, kar »legendarno« gledališko osebnost Maribora.
Tudi po upokojitvi je ostal zvest gledališču, saj je do leta 1995 režiral v amaterskem gledališču v Slovenski Bistrici. O svojem gledališkem delovanju je na osnovi številnih zapiskov napisal dve knjigi: Skozi življenje (1993) in Ves ta svet je oder (1996). Svoj obširni gledališki arhiv je zapustil Občini Slovenska Bistrica.