Vojna in prva povojna leta je kot otrok preživel v Zlatoličju, Mariboru in Puli (Hrvaška), kjer je leta 1949 začel obiskovati osnovno šolo. Po vrnitvi družine v Slovenijo leta 1950 je osnovno šolanje nadaljeval v Strnišču (od leta 1953 Kidričevo), nato v Lovrencu na Dravskem polju in ga zaključil na Hajdini (1958). Šolanje je nadaljeval na ptujski gimnaziji in maturiral leta 1962, nato pa študiral na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1966 in postal diplomirani politolog.
Prvo delovno mesto je dobil na Gimnaziji Ptuj, kjer je v šolskem letu 1966/67 nastopil kot profesor filozofije in sociologije z družbeno ureditvijo. Zahtevano pedagoško izobrazbo si je pridobil leta 1970 na Filozofski fakulteti in leta 1971 opravil strokovni izpit za gimnazijskega profesorja. V letih 1972–1974 je kot ravnatelj vodil Srednješolski kovinski center v Ptuju. Kot zunanji sodelavec je štiri leta sodeloval kot profesor na Ekonomski srednji šoli v Ptuju in na Visoki ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru. En mandat (1978–1982) je bil tudi predsednik odbora za podelitev Žagarjevih nagrad, ki so jih podeljevali za uspešno delo v šolstvu.
Že kot dijak in študent je bil politično aktiven. Bil je predsednik mladinske organizacije v Kidričevem, ki je v povojnem času aktivno sodelovala pri gradnji športnih in rekreacijskih objektov in pri elektrifikaciji naselja. V Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ) je bil sprejet leta 1959 in postal sekretar osnovne organizacije ZKJ na ptujski gimnaziji. Aktivno je sodeloval v različnih delovnih akcijah in brigadah (1958–1961, 1963), zadnjo brigado je kot komandant vodil na Ptuju ob 1900-letnici mesta (1969).
V 60-ih in 70-ih letih je bil aktiven v Zvezi socialistične mladine Slovenije (ZSMS) in v Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), kjer je opravljal različne vodstvene funkcije. Bil je predsednik občinske konference ZSMS občine Ptuj in član predsedstva republiške konference ZSMS (1970–1972), sekretar Občinskega komiteja ZKS Ptuja (1973–1977), sekretar Medobčinskega sveta ZKS za Podravje (1977–1979) in izvršni sekretar za področje informiranja pri Centralnem komiteju ZKS (1979–1982).
Leta 1982 je bil imenovan za generalnega direktorja Perutnine Ptuj, ki jo je vodil do leta 1992. Podjetje se je v tem času moderniziralo, zgrajena sta bila sodoben reprodukcijski center (1985) in perutninska klavnica (1990). V času vodenja Perutnine Ptuj je dva mandata opravljal tudi funkcijo predsednika izvršilnega odbora perutninarjev Jugoslavije in bil leta 1989 izvoljen tudi za predsednika kmetijstva in živinoreje (sektor Agrar) pri Gospodarski zbornici Jugoslavije. Po sklepu skupščine Občine Ptuj je eno leto opravljal vlogo vršilca dolžnosti direktorja Tovarne glinice in aluminija Kidričevo (1983–1984). Po odhodu iz Perutnine Ptuj se je podal v podjetništvo in v naslednjih letih vodil trgovsko podjetje Petovia (1993–1999) in nato Panos (2001–2016), katerega poslovanje je temeljilo na sodelovanju z nemškim podjetjem Kaufland. Leta 1992 je s sinovoma Gorazdom in Sašom zgradil novi teniški center, kasneje poimenovan Goya tenis center Hajdoše.
Kot eden od vodilnih politikov in gospodarstvenikov je sodeloval pri številnih projektih v tedanji Občini Ptuj. Leta 1976 je vodil odbor za pripravo in izvedbo občinskega referenduma za izgradnjo šolskega prostora v ptujski občini, na podlagi katerega so v naslednjih letih v občini zgradili osnovno šolo v Markovcih (1979) ter Srednješolski center na Ptuju (1980). Sodeloval je pri gradnji novih stanovanj v Ptuju (Kvedrova ulica, Ziherlova ploščad) in pri prizadevanjih za prenovo nekdanjega Doma JLA za hotelske namene. Kot pobudnik in organizator je sodeloval tudi pri nastanku pomembnih ptujskih publikacij: Ptujski slikarji XX. stoletja (1987), Perutnina Ptuj 1905–1990 (1990) in Ptuj, monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni (1992).
V 70-ih in 80-ih letih je bil aktiven v Aeroklubu Ptuj, med letoma 1975–1980 tudi kot predsednik. Aeroklub se je v tem času kadrovsko okrepil, zgradili so novi hangar (1980), z nakupi motornih in jadralnih letal so povečali materialno bazo kluba, organizirali pa so tudi več odmevnih prireditev (aeromitingi, aero-tombole). Sočasno z vodenjem aerokluba je v Letalski zvezi Slovenije opravljal funkcijo podpredsednika (1975–1980), kasneje pa tudi funkcijo predsednika (1981–1989).
Bil je član Združenja borcev za vrednote NOB Ptuj, med letoma 2016 in 2021 tudi njegov podpredsednik.
Za dolgoletno uspešno delo je prejel:
- priznanje za prizadevno delo v ZMS (1972, 1977)
- plaketo občine Ptuj (1978)
- zlato plaketo občine Ptuj (1986)
- red zaslug za narod s srebrno zvezdo (1978)
- red republike s srebrnim vencem (1989)
A. Gojčič: Prispevek za spletni biografski leksikon Spodnjepodravci.si, februar 2017 (hrani arhiv KIP).