GOINEO, Giovanni Battista

Humanist Giovanni Battista Goineo, znan tudi kot Ioannes Baptista Goynaeus, se je rodil v Piranu v času Beneške republike. Izhajal je iz meščanske rodbine Goina, ki je v Piranu živela že v 14. stoletju. Njegov oče Francesco in brat Nicolò sta obdržala izvirno obliko priimka.

V Piranu se je izobraževal pri učitelju Giovanniju Antoniu Petroniu. Nato je odšel v Bologno, kjer so ga navdušila predavanja Romola Quirina Amasea, znanega humanista in strokovnjaka za grške in latinske klasike. Pridružil se je ciceroniancem in zagovarjal klasično latinsko kulturo ter uporabo latinskega jezika. Na kritike Amaseove šole, ki jih je objavil Sebastiano Corrado (Sebastian Corradus) v delu M. Tullio Cicerone quaestura (Benetke, 1537) se je takoj odzval z objavo del Defensio pro Romuli Amasaei auditoribus adversus Sebastiani Corradi calumniasin Disputatio de coniungenda sapientia cum eloquentia (Bologna, 1937). Leta 1537 je odšel iz Bologne, nekaj časa je potoval in nato študij nadaljeval na univerzi v Padovi. Obiskoval je predavanja Marcantonia Genesa o filozofiji in Francesca Frigimelice o medicini. Družil se je s humanisti in postal član Accademie degli Infiammati (Akademija vnetih). 5. junija 1543 je diplomiral iz medicine.
V Padovi je napisal dve deli o medicini in filozofiji v katerih razglablja o Galenu in grških filozofih Medici enchiridion ad quotidianam medendi exercitationem ex Galeno excerptum in Dialogus, quod philosophi et medici dogmatici iuriconsultos dignitate praecedant, geografski traktat De situ Istriae libellus, v njem je opisal Istro in nekatere pomembne Istrane, izrazil je tudi naklonjenost k reformacijskim idejam, besedili o rabi jezikaParadoxum quod Latino potius quam vulgari sermone scribendum sitin Paradoxum quod nobiliora sint literarum studia rei militaris peritia … , zagovarjal je uporabo latinskega jezika za dela namenjena izobraženim bralcem, in eklogo Arnoldu Arleniju.
Po študiju se je vrnil v Piran, se tu poročil in začel delati kot mestni zdravnik. Zbližal se je s privrženci protestantizma, ki se je v beneški Istri razširil v 30. letih 16. stoletja in imel krog močnih podpornikov tudi v Piranu. K širjenju nove vere je precej prispeval koprski škof Peter Pavel Vergerij ml. (Pier Paolo Vergerio il Giovane) s katerim je Goineo prijateljeval. Sveta inkvizicija je protestante preganjala. Januarja 1550 so ga poklicali pred inkvizicijsko sodišče v Benetke. Na prvem zaslišanju, 28. maja, je svoja verska prepričanja zagovarjal, na to pa se sodišče ni odzvalo njemu v prid. 10. junija bi moral priti na drugo obravnavo, vendar je Goineo pobegnil iz Benetk. V njegovi odsotnosti so ga razglasili za krivoverca in ga izgnali iz Beneške republike. Domnevno se je zatekel v Nemčijo. Luigi Morteani v delu Notizie storiche della città di Pirano (1886) piše, da so leta 1577 njegovega brata, (Nicolò Goina), obtožili, da hrani v svoji hiši prepovedane knjige krivoverca Goinea in da so jih po bratovi smrti skupaj s pohištvom odpeljali v Nemčijo. Protestantizem v Piranu in Kopru so zatrli okoli leta 1570, sedež inkvizicije pa je v Kopru ostal vse do leta 1582.