GLAVINIĆ, Boštjan

Boštjan (Sebastijan) Glavinić de Glamoč je bil rojen v Pičnu v hrvaški Istri. Njegovi predniki so bili begunci z območja Glamoča v zahodni Bosni. Na Trsatu pri Reki je stopil k frančiškanom v samostan, katerega predstojnik je bil njegov sorodnik, nabožni pisec in zgodovinar Franjo (Ivan) Glavinić. Tu se je šolal v letih 1646–50. Teologijo in filozofijo je študiral v Gradcu, na Dunaju in v Trnavi na Slovaškem ter bil leta 1660 posvečen v duhovnika.

Na Trsatu je prišel v stik z glagolico in najbrž mu je ravno njeno dobro poznavanje omogočilo, da je postal svetovalec cesarja Leopolda I. Habsburškega (1657–1705). Slednji je namreč iz strahu pred turško nevarnostjo iskal zaveznike v Rusiji in na Poljskem. Grof Ivan Ferdinand Porcia, cesarjev vzgojitelj, je poznal Istro in glagoljaše ter sorodnost njihovih obredov z ruskim bogoslužjem, zato je Porcia za to nalogo cesarju predlagal Glavinića. V posebno devetnajst člansko odposlanstvo, ki je šlo februarja 1661 v Moskvo, je bil vključen kot tolmač za ruščino, čeprav je – tako kot nemščine – še ni bil vešč, je pa dobro znal italijansko in seveda latinsko. Odposlanstvo se je iz Moskve na Dunaj vrnilo septembra 1662. Glavinić je kasneje cesarju pisno poročal o potovanju in bivanju v Rusiji, o doživljajih, verskih, gospodarskih in zemljepisnih razmerah. Njegovo rokopisno poročilo z naslovom Relatio de rebus Moscoviticis cum epistola ad Leopoldum I. imperatorem je pisano v latinščini in obsega dvanajst strani. Danes je v hrambi Avstrijske narodne knjižnice na Dunaju. Po vrnitvi iz Rusije so ga na Dunaju zadržali kot dvornega tolmača za ruski jezik, leta 1664 pa so mu dodelili še službo dvornega kaplana v dunajski rezidenci, kjer pa ni ostal dolgo. Glavinić je po šestih letih sam zaprosil za premestitev. Za zasluge mu je cesar Leopold I. leta 1669 ali 1670 dodelil nadžupnijo sv. Jurija v Slovenskih Konjicah, kjer je kot nadžupnik nato služboval okoli 20 let, in mu priznal plemstvo. Kljub temu je hkrati še sedem let ostal dvorni kaplan in uradni tolmač za ruski jezik na Dunaju. Boštjan Glavinić je v Konjicah (ok. 1669–1689) preživel lepa in uspešna leta. V času tamkajšnjega službovanja je ustanovil samostojna vikariata v Zrečah (1675) in Ločah (1681) ter skrbel za obnovo cerkva: v nadžupnijski cerkvi je postavil glavni oltar, tudi rožnovensko kapelo naj bi postavil on.

Potem ko je bil skoraj dvajset let župnik v Konjicah, ga je cesar Leopold I. leta 1689 imenoval za senjsko-modruškega škofa, kar je papež Aleksander VIII. 8. maja 1690 tudi potrdil. V škofa je bil posvečen leta 1691 na Dunaju. Kot škof si je iz narodnostnega vidika prizadeval, da bi svojo škofijo izločil iz madžarske ostrogonske metropolije in jo priključil splitski metropoliji, vendar mu to ni uspelo. Ko sta bili Lika in Krbava osvobojeni od turške nadvlade, sta bili leta 1690 priključeni senjsko-modruški škofiji, kar je povzročilo spor z zagrebško škofijo. S pastoralnim delom v svoji škofiji je večkrat prihajal v nasprotje z zrinjskimi in frankopanskimi komorniki zaradi njihovega vpletanja na cerkvenem področju. Zaradi samovoljne drže ga je cesar leta 1692 okaral in celo razmišljal o njegovi zamenjavi. Glavinić naj bi bil tudi avtor opisa Like in Krbave (Brevis et compendiosa duorum Comitatuum Regni Craoatiae Licae et Corbavie descriptio).

Ob koncu življenja se je med potjo na Dunaj zaradi načetega zdravja ustavil v svoji nekdanji nadžupniji v Slovenskih Konjicah, kjer je 5. decembra 1697 tudi umrl. Pokopali so ga v rožnovenski kapeli v cerkvi sv. Jurija. Glavinićev nagrobnik v konjiški cerkvi tako še danes priča o njegovem življenju.