GERZIN, s. Marjeta

Rojena je bila v kmečki družini očetu Janezu in materi Mariji, roj. Jerman. V Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega – pariških usmiljenk je vstopila leta 1903 v Gradcu v Avstriji. Zaobljube je naredila leta 1908.

Prvo službo je sestra usmiljenka z redovnim imenom Marjeta nastopila v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot v Ljubljani. V Novo mesto je prišla leta 1909, kjer so leto poprej odprli žensko bolnišnico cesarice Elizabete, ki so jo v oskrbo prevzele redovne sestre usmiljenke. Tu je kot njihova predstojnica ostala vse do leta 1927, razen med prvo svetovno vojno, točneje med letoma 1914 in 1916, ko je službovala v bolnišnici Rdečega križa v Osijeku. Poleg strežbe bolnikov je sestra Marjeta opravljala še delo asistentke, anestezistke in delo z rentgenom.

Po služenju v Novem mestu jo je življenjska pot vodila v Beograd, kjer je kot hišna predstojnica sester Sanatorija Vračar desetletje nadaljevala svoje poslanstvo. Nato je leta 1937 odšla za predstojnico sester usmiljenk v Dom sv. Marte v Skopju. Zaradi bolezni se je že naslednjega leta vrnila v Ljubljano, se zdravila v sanatoriju Leonišče ter okrevala pri domačih na Hotemežu. Leta 1940 je zopet odšla v Beograd, kjer je prevzela skrb za sirotišnico v beograjskem okrožju Čukarica. Po drugi svetovni vojni je od leta 1947 delovala v provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu v Ljubljani in v sestrski ambulanti v Šentrupertu, kjer so sestre obiskovale bolnike po vaseh ter jih zdravile večinoma z domačimi zdravili.

Povojna revolucionarna oblast jo je leta 1949 še z nekaterimi drugimi redovnimi sopotnicami obsodila na prisilno delavno taborišče v Verdrengu na Kočevskem (danes Podlesje), od koder so jo pozno jeseni z ostalimi političnimi zapornicami preselili v škofjeloški grad. Ko je bila naslednjega leta izpuščena, se je zatekla k domačim v Dol pri Hrastniku. Zadnja leta svojega požrtvovalnega življenja je preživela na gradu Raka pri Krškem v Domu onemoglih sester, ki ga je od leta 1948 vodil njen pregnani verski red in kjer je bila do leta 1957 tudi njegova provincialna hiša.