Maja Gal Štromar je Koprčanka, ki živi in ustvarja kot svobodna umetnica v Ljubljani. Njeno področje delovanja je zelo obsežno, saj se ukvarja z igralstvom, je prevajalka, pisateljica, pesnica, gledališka pedagoginja, dramatesa in režiserka. Prevaja iz italijanščine in francoščine, ter ustvarja odrska dela tako za otroke, kot odrasle.
Koper je njeno mesto odraščanja, zato se pogosto znajde tudi v njenih literarnih delih. Odraščala je ob starejšem bratu Alešu, ki jo je naučil brati. Mama Viktorija je bila njena učiteljica v prvem razredu osnovne šole, a še pred vstopom v šolo je Majo ob pregledovanju maminih priprav za pouk navduševalo pisanje. Oče Friderik je bil ljubiteljski igralec in fotograf, sicer zobozdravnik. Sama je prvo vlogo odigrala že kot otrok, bila je Rdeča Kapica v igri za dedka mraza v Dekanih, v nekdanji tovarni Lama. Tako se je že v otroških letih spoznavala z umetnostjo v vseh oblikah. Zelo rada je brala in je v osnovni šoli prebrala vse knjige v šolski knjižnici.
Igralstvo jo je spremljalo tudi v srednji šoli, kjer je sodelovala v ljubiteljski skupini VAL-A pod vodstvom Edite Frančeškin, njen prvi profesionalni režiser je bil Branko Kraljevič, njen soigralec pa Gašper Tič. Veliko predstav so postavili v tedaj neaktivnem koprskem gledališču.
Po srednji šoli se je odločila za študij romanistike (francoščina in italijanščina) na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju jo je pot vodila v Pariz, kjer je na mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa zaključila študij gledališke igre. V svetovno znani in prestižni šoli so se izobraževali tudi Mnouchkine, Théâtre de Complicité, Sergí Lopez, Jorge Picó, od naših igralcev so to šolo obiskovali Branko Završan, Jette Gorjup Ostan, Boris Ostan in Nevenka Koprivšek. Po vrnitvi v Slovenijo (1997) je bila kot dramska igralka nekaj let stalno angažirana v Slovenskem Ljudskem Gledališču v Celju in v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Gostovala je v mnogih drugih gledališčih: Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče SSG, Koreodrama, Slovensko glasbeno komorno gledališče, pa tudi v tujini (Italija – Teatro Miela, Norveška – Hia, Rosengarden theater) in izvedla številne avtorske projekte.
V gledališču je do sedaj tako doma kot v tujini odigrala 89 vlog, od tega 35 filmov. Izdal je 15 avtorskih knjig, od tega štiri pesniške zbirke (Goga 66000, Na pomlad mi reci ti, Že češnječas, Boginja z zamudo-Dea in ritardo). Izdala je sedem romanov (Amigdalino srce, Lju.beznica ali svetloba po dekretu, Potaknjenci, Misli name, ko ti je lepo, 7 kg do sreče 1, 7kg do sreče 2, Ženska drugje). Za roman Ženska drugje je bila nominirana za nagrado kresnik leta 2017. Izdala je dva priročnika: Črkolandija – za gledališke mentorje prve triade osnovne šole, ter gledališki priročnik za mentorje in režiserje Od besedila do uprizoritve. Napisala je tudi pravljico Anina zvezdica v humanitarne namene. Piše tudi gledališka besedila za otroške predstave in za odrasle, radijske igre za odrasle ter mladinske igrane igre v več delih. Za avtorsko gledališko delo “Norci” (politična satira) je prejela na Linhartovem srečanju (2018) posebno priznanje za sodoben družbeno kritični pristop, prejela pa je tudi nagrado za najboljšo režijo. Dramsko besedilo – monodrama “Alma Ajka”, ki ga je sicer tudi gledališko uprizorila (kasneje je doživelo besedilo še radijsko verzijo) je izšla v arabskem in slovenskem jeziku, izdala pa jo je Aleksandrijska knjižnica v Egiptu. Odlomek njenega romana “Misli name, ko ti je lepo” v angleškem jeziku je bil leta 2017 izbran za objavo v zborniku BEF Best European Fiction 2017/Dalkey Archive Press, zelo odmevna pa sta tudi prevoda romana v hrvaščino, založbe Meandar “Misli na mene kad ti je lijepo” in nemščino “Denk an mich, auch in guten Zeiten”, Edition Converso. Leta 2019 so uprizorili njeno besedilo “AMELIA E.” v osrednjem nacionalnem gledališču SNG Drama Ljubljana, monodramo o prvi letalki Amelii Earhart, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu v Italiji pa njeno dramsko besedilo o Coco Chanel “Kdo je videl Coco?- Moi, Gabrielle Chanel.” Napisala je monodramedijo Absurdanija d.o.o., zanjo je napisala besedilo, ga režirala, producirala in ga tudi uprizorila kot igralka. Gre za družbeno angažirano monodramedijo, v kateri se predstavijo tri karikature današnjega časa.
Večkrat je bila med nominirankami za nagrado mira (PEN) 2014, 2016, 2018, 2022. Leta 1991 je prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke. Majo navdušujejo mnoga druga področja: psihologija, psihogenealogija, psihodrama. Je tudi svetovalka iz indijskega djotiša. Leta 2020 je zaključila študij na Isa Inštitutu iz vedske astrologije Iyotish. Poročena je z Mitjo Simičem, krajinskim arhitektom iz Novega mesta.
Pesniške zbirke:
Goga 66000, 1988
Na pomlad mi reci ti, 1990
Že češnječas, 1998
Boginja z zamudo, 2011
Romani:
Amigdalino srce, 2003
Lju.beznica ali Svetloba po dekretu, 2006
Misli name, ko ti je lepo, 2011
Potaknjenci, 2014
7 kg do sreče, 2015
Ženska drugje, 2017
7 kg do sreče 2, 2021
Dramatika (Knjižna oblika):
“Alma Ajka”, 2008
Otroška literatura:
Črkolandija: pravljica, dramsko besedilo in gledališki priročnik, 2013
Anina zvezdica: dobrodelna pravljica za otroke vseh starosti, 2015
Literarno-didaktična izdaja:
Od besedila do uprizoritve: priročnik za mentorje in režiserje gledaliških skupin, 2022
Leta 1991 je prejela Severjevo nagrado za igralske dosežke.
Obala plus. (citirano 18. 11. 2022). Dostopno na naslovu: phttps://obalaplus.si/maja-gal-stromar-koprcanka-igralka-pisateljica-umetnica/
Osebna stran. (citirano 18. 11. 2022). Dostopno na naslovu: https://majagalstromar.si/