FLORJANČIČ, Alojzij Pavel

Osnovno šolo je obiskoval v bližnji vasi Laze, kamor se je družina preselila kmalu po vojni. Selili so se pogosto, ker je bil oče poklicni lovec v kočevskih državnih loviščih. V začetku petdesetih je hodil v nižjo gimnazijo v Ribnico. Ko so se preselili na Komarno vas nad Črmošnjicami, je odšel od doma in se v Mariboru izučil za kovinarja. Za eno leto se je zaposlil v novomeški tovarni avtomobilov, nato pa leta 1958 odšel v Ljubljano, kjer je stanoval v Domu Ivana Cankarja in med delom obiskoval gimnazijo. Na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo ljubljanske univerze se je vpisal na geologijo in jo po osmih letih končal. Vmes je študij prekinil, delal in kot izvidnik odslužil vojsko pri topničarjih v Ajdovščini.  V zanj prelomnem letu 1970 se je poročil, diplomiral in se zaposlil kot geolog v rudišču urana Žirovski Vrh. Štiri leta je z ženo in hčerko stanoval v Gorenji vasi in medtem dogradil dom v Škofji Loki. Vodil je raziskave rudišča urana na Žirovskem vrhu, projektiral rudnik, sodeloval pri njegovem odpiranju, vodil razvoj in nadzoroval kakovost rude. V Franciji je opravil specializacijo na jedrskih surovinah (1972) ter pridobival izkušnje po francoskih, madžarskih in ameriških rudnikih urana. Kot avtor strokovnih prispevkov in predavatelj je sodeloval na znanstvenih posvetih, napisal je mnogo strokovnih člankov in jih objavil v domačih in tujih revijah. Bil je soavtor knjige Rudnik urana Žirovski vrh ter pisec gesel za Enciklopedijo Slovenije. Junija 1990 je kot geolog tehnolog doživel prezgodnje zaprtje Rudnika urana Žirovski Vrh in se upokojil leta 1992.

Več let je vodil geološki krožek na škofjeloški osnovni šoli Mesto. Tam so pripravili devet razstav mineralov in fosilov. Take krožke je imel tudi v Tržiču in v Begunjah. Po svoji upokojitvi se je aktivneje vključil v loško domoznanstvo. Že desetletja je član, od leta 2010 pa častni član Muzejskega društva Škofja Loka. Leta 1991 je postal član izvršnega odbora, bil tajnik društva, oktobra 1999 pa je bil izvoljen za predsednika. Vodil ga je do leta 2006. V zadnjih letih je skrbnik izdaje knjig v zbirkah Doneski in Vodniki. Od leta 1996 do leta 2008 je bil član uredniškega odbora Loških razgledov, v katerih je objavil preko 30 prispevkov iz različnih strokovnih področij. Zadnja leta se intenzivno in z veseljem ukvarja s Škofjeloškim pasijonom. V zbirki Pasijonski doneski je od leta 2006 uredil že šest knjig. V novomeškem kapiteljskem arhivu je odkril izginuli pasjon Frana Saleškega Finžgarja, ki ga je napisal leta 1896 kot kaplan na Jesenicah. Dal je pobudo za postavitev več pasijonskih razstav v Škofji Loki, v drugih slovenskih krajih in v tujini.  Leta 1999 je na njegov predlog Občina Škofja Loka pričela s postavljanjem Aleje znamenitih Ločanov v Šolski ulici. V alejo so dosedaj umestili devet znanih Škofjeločanov, pri desetem, škofu Karlinu, pa se je ustavilo. Deluje tudi izven Muzejskega društva Škofja Loka. Bil je eden glavnih nosilcev priprave starološkega zbornika Več kot tisoč let (2005), je pobudnik knjižne zbirke in debatnih večerov Memorabilije, ki jih pripravljajo v prafari Stara Loka. Bil je urednik in nosilec priprave vodnika po staroloških cerkvah Starološki romar, ki je izšel leta 2010. Bil je urednik zbornika, ki je leta 2010 izšel ob 60-letnici Glasbene šole Škofja Loka. Dolga leta je proučeval izročilo kočevarskih Nemcev in bil sourednik knjige Kočevarska folklora, ki je leta 2004 izšla pri Založbi ZRC SAZU, in urednik knjige Vodni viri na Kočevskem, ki je izšla pri isti založbi. Nedavno je uredil zbornik Urša sela vas sprejemajo vesela, ki je poklon njegovemu rojstnemu kraju in ljudem. Skupaj z drugimi Ahasverji, rojaki letnika 1940, izdaja krajevni občasnik Uršenski beč.