Vilko Filač st. je bil znan postojnski mojster fotografije, ateljejski fotograf. Obrti se je izučil pri znanem celjskem fotografu Josipu Pelikanu v Celju in potem delal v različnih slovenskih mestih (v Celju, na Jesenicah, v Ljubljani, Ilirski Bistrici, na Ptuju, v Postojni). 31. julija 1937 je v Ljubljani opravil mojstrski izpit iz fotografije pri fotografskem mojstru Josipu Pogačniku. Med drugo svetovno vojno je bil zaradi ilegalne dejavnosti zaprt v celjskem Starem piskru in nato interniran v Dachau, kjer je bil od l. 1943 do l. 1945. Ko je delal v Ilirski Bistrici, je tam v uglednem fotografskem ateljeju Maraž spoznal svojo drugo ženo Zoro Filač (roj. Šabec) (1929–2009) iz Zagorja pri Pivki, ki je bila prav tako izučena fotografinja in je kasneje tudi delala v moževem fotografskem studiu, predvsem v temnici, bila je odlična retušerka. Po poroki sta nekaj časa preživela na Ptuju, kjer se jima je rodil prvi sin Vilko Filač (1950–2008), ki je kasneje postal izjemno uspešen filmski snemalec in direktor fotografije. Mojster se je l. 1951 z družino preselil v Postojno, kjer je imel dolga leta svoj fotografski atelje »Foto studio Filač«, najprej na levi strani Tržaške ceste (gledano iz središča Postojne), nato (l. 1960) pa je najel prostor na desni strani, kjer je imel fotografski atelje vse do upokojitve l. 1992. V svojem začetnem postojnskem obdobju je v ateljeju uporabljal kamero na steklene plošče (10 x 15 in 7 x 10 cm). Iz posnetih plošč in negativov (6 x 6 cm) je izdeloval odlične portrete v razmerju 1 : 1. Za osvetlitev portretirancev je včasih uporabljal štiri luči – dve za osvetlitev obraza, dve pa za osvetlitev ozadja. Pri reportažnem fotografiranju na terenu je uporabljal fotoaparat znamke Lecia. Zaradi kritičnega odnosa do oblasti so ga pred obiski visokih jugoslovanskih politikov in Tita v Postojni in Postojnski jami večkrat »preventivno« zaprli.
Bil je zelo natančen fotograf, izvrsten portretist, izjemno je bilo tudi njegovo koloriranje, izdeloval je odlične črno-bele fotografije, še posebej se je ukvarjal s črno-belim ateljejskim ženskim portretom, poleg tega pa je fotografiral tudi poroke, birme, družabne dogodke, obiskovalce Postojnske jame ipd. Turisti so morali plačati vnaprej, fotografije pa so potem dobili po pošti. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je izdeloval tudi razglednice, pogosti motivi na njih so bili njegovi otroci. Posamezni portreti njegovih otrok so narejeni tako vrhunsko, da delujejo kot kadri v črno-belem filmu.
V spominu številnih Postojnčanov bo, poleg še enega znamenitega postojnskega fotografskega mojstra tega časa – Jakoba Zirmana, ostal kot izjemen fotograf, katerega delo je shranjeno v marsikaterem družinskem albumu.
Družinsko fotografsko tradicijo je nadaljevala njegova hčerka Metka Žulič, profesionalna fotografinja, ki je do l. 1992 delala pri očetu, od l. 1994 pa je imela lasten fotografski atelje »Foto Metka« v Pivki, ki ga je l. 2008 prevzel njen sin Miha Žulič, prav tako profesionalni fotograf. V filmskih vodah je očetovo tradicijo nadaljeval tudi njegov sin, ki je bil izjemen direktor fotografije Vilko Filač ml.
Vončina, D. Fotografski mojster Vilko Filač (1913–2002). Foto antika, 2013, št. 30, str. 6–10.