DOKLER, Anton

Klasični filolog, srednješolski profesor in prevajalec Anton Dokler se je rodil v Višnji vasi pri Vojniku kot tretji izmed devetih otrok kmeta in kovača Matije Doklerja, p. d. Blažiča, in Jožefe, roj. Klinc.

Gimnazijo je obiskoval najprej v Celju (1883–1888), kjer pa so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili (v šol. letu 1888/89 v seznamu dijakov ni več naveden). Svoje šolanje je nato nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu in tam leta 1891 uspešno maturiral. Zatem je v letih 1892–1896 na univerzi na Dunaju študiral klasično filologijo, kot stranska predmeta pa tudi nemščino in slovenščino. Kot profesor obeh klasičnih jezikov, stare grščine in latinščine, ter nemščine je služboval na gimnaziji v Kranju (1897–1912 oz. 1913) in na I. državni gimnaziji v Ljubljani (1912 oz. 1913–1917; leta 1916 je bil mobiliziran k vojakom in nato ni več poučeval). Oktobra 1917 je bil imenovan za direktorja državnega učiteljišča v Ljubljani, a je službo zaradi soudeležbe v vojni nastopil šele novembra 1918. Sprva je upravljal in vodil oba zavoda, moško in žensko učiteljišče, ko pa je slednje leta 1921 postalo samostojni zavod, je Dokler ostal ravnatelj moškega učiteljišča do svoje upokojitve junija 1932.

Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in s Frančiškom Jeretom izdal leta 1915. Slovar po besedah dr. Mateja Hriberška »velja za enega največjih dosežkov slovenske klasične filologije, njegov nastanek pa je tesno povezan tudi s prizadevanji za uveljavitev slovenščine kot učnega jezika na slovenskih gimnazijah«. S svojimi slovaropisnimi izkušnjami je pozneje pomagal tudi dr. Franu Bradaču pri pripravi Latinsko-slovenskega slovarja (1926). Izdal je še dva šolska pripomočka za učenje latinščine: Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerjeve izdaje in Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini. Poleg tega je bil dejaven kot prevajalec; v tisku je izšel njegov prevod Salustijeve Vojne z Jugurto, medtem ko je v rokopisu zapustil prevoda Platonove Države (pri Slovenski šolski matici so za knjigo že leta 1937 zbirali prednaročila) in Aristotelovega dela O duši. Za časa življenja je pripravljal tudi prevod izbranih Lukijanovih razgovorov.

Njegovo zanimanje in delo pa je bilo vseskozi povezano tudi s knjigami in knjižničarstvom. Tako je že kot študent na Dunaju urejal knjižnico katoliškega akademskega društva Danica. Med službovanjem na kranjski gimnaziji je skrbel za profesorsko knjižnico, leta 1936 je strokovno uredil knjižnico Osrednjega društva SPD v Ljubljani, avgusta 1935 pa je prevzel vodenje Ljudske knjižnice Prosvetne zveze, kar je opravljal do svoje smrti. Knjižnico je preuredil, nabavil nove knjige ter sestavil preko 350 strani obsežen Imenik knjig Ljudske knjižnice Prosvetne zveze v Ljubljani, ki je društvenim podeželskim knjižnicam služil tudi kot vodnik pri nabavi knjižničnega gradiva. Leta 1902 je v Slovenskem učitelju izšel natis njegovega predavanja Kako voditi čitanje? (Slovenski učitelj, 1902, št. 2, str. 25–26; št. 3, str. 36–39), v katerem predstavlja svoj pogled na to, kaj in kako naj berejo mladi, ob čemer zagovarja stališče, da mora mladinska literatura bralce predvsem vzgajati.

Vseskozi je bil dejaven v več društvih in združenjih, mdr. tudi v Društvu slovenskih profesorjev. Bil je tudi član oblastnega šolskega odbora za ljubljansko oblast in pozneje član ožjega banovinskega šolskega odbora za Dravsko banovino. V znak priznanja njegovih zaslug na pedagoškem področju je bil leta 1928 odlikovan z redom Sv. Save IV. stopnje.
V zasebnem življenju je bil poročen s Kranjčanko Anico Windischer, s katero si je osnoval številčno družino.

Po težki bolezni je umrl v 73. letu starosti. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.