DIMNIK, Ana

Ana Dimnik (rojena Peklar) se je že kot mladenka od svojega sorodnika, gostilničarja Franca Roša in trboveljskega župnika Hašnika navzela svobodomiselnih pogledov o enakopravnosti slovenskega jezika z nemškim, o šoli, ki naj bo v slovenskem jeziku in o tem, da naj bodo vsi slovanski narodi združeni v eni državi. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom in leto kasneje v Trbovljah prevzela gostilno, ki jo je vodila do svoje smrti.

Njena gostilna je bila zbirališče narodno buditeljskih somišljenikov, zato si je prislužila laskavi naziv – slovenska mati. Ustanovila je moško in žensko podružnico Ciril-Metodove družbe, pevsko društvo Zvon, sodelovala v sokolskem društvu. Kot zavedna Slovenka v svoji gostilni ni trpela nemčurjev. Ljudje so jo spoštovali in cenili, ker je pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni: domačim siromakom, ruskim ujetnikom, revnim dijakom in študentom (med drugim tudi Ivanu Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku).

Leta 1910 je šla v Beograd na kronanje kralja Petra I. z večjo skupino Slovencev. To je povzročilo, da so jo avstrijske oblasti strogo nadzorovale vse do konca cesarstva. Njeno delo je navdahnilo pisatelja Vladmirja Levstika, opisal jo je v svoji knjigi Gadje gnezdo. Ko je Ana Dimnik, leta 1921 umrla, se je njenega pogreba udeležilo nad deset tisoč ljudi.

V Pizzeriji Dimnik v Trbovljah je urejena njena spominska soba, na pročelju hiše pa je spominska plošča z njenim reliefom, delom kiparja Franca Bernekerja.