DAKSKOFLER SAVINŠEK, Marjanca

Marija Ana (Marjanca) Dakskofler Savinšek se je rodila na Jesenicah 19. novembra 1919 Mariji Dakskofler in Dragoljubu Milivojeviću. Oče je bil častnik srbskega korpusa, ki si je prizadeval, da bi po 1. svetovni vojni priključili avstrijsko Koroško Kraljevini SHS. Bil je dober risar krajine in portretov. Osnovno šolo je obiskovala v rojstnem kraju, nato se je izobraževala v zavodu pri sestrah Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu. Sorodniki in mladostni prijatelji jo opisujejo kot radoživo, vedoželjno in veselo dekle, ki je hlepelo po doživetjih. Svoja prva likovna dela je ustvarila že v mladosti. Eden prvih vzornikov ji je bil stric Jože Dakskofler, ki je izdeloval scene za predstave na jeseniškem Krekovem odru. Toda na željo staršev se je vpisala na nemško trgovsko šolo. V letu 1939 je sprejela življenje uradnice v tajništvu Kranjske industrijske družbe na Jesenicah, a z likovnim ustvarjanjem ni prenehala.

Prelomnico v njenem življenju nedvomno pomeni srečanje z bodočim možem Stankom Savinškom leta 1947. Bil je iz znane kulturne jeseniške družine in ji je popolnoma spremenil življenje. Na njegovo prigovarjanje in spodbude se je v sezoni 1947/48 preselila v Tolmin, kjer se je v ateljeju akademskega slikarja Rudija Kogeja, ki je poučeval risanje na tamkajšnji gimnaziji, pripravljala na sprejemne izpite na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Jeseni 1948 je na Akademiji opravljala izpite, vendar neuspešno. Kljub razočaranju je verjela v svoje poslanstvo umetnice in je v Tolminu vztrajala še dobro leto. Stanko Savinšek, takrat njen zaročenec, se je dogovoril s Kogejem, da jo je sprejel v uk za še eno leto. V tem času je v Kogejev atelje zahajal tudi akademski slikar France Pavlovec, ob katerem je ustvarila prva študijsko in kompozicijsko zasnovana olja na platnu, Kogej pa jo je še naprej uril v tehniki akvarela. Tolminsko obdobje se je zaključilo konec leta 1949 z razstavo njenih akvarelov, ki jo je postavila skupaj s Kogejem, Pavlovec pa jo je odprl. Iz Tolmina je odšla v Medvode, kjer ji je mož uredil skromen atelje. V tem času se je seznanila tudi z akademskim slikarjem Franom Tratnikom, s katerim sta postala prijatelja.

Leta 1951 se je ponudila možnost odhoda v Francijo – najprej v Nancy, kjer je bivala pri prijateljih. Tam je ustvarila nekaj likovnih del, predvsem portretov, s katerimi je zbrala denar za odhod v Pariz. Za kratek čas se je vrnila v Slovenijo, da je pripravila vse potrebno za odhod. Leta 1954 se je poročila s Stankom Savinškom in istega leta je začela študij likovne umetnosti v Parizu, najprej na umetniški šoli l’Académie de la Grande- Chaumière à Paris (1954-1958) in nato še na l‘Académie Julian (1955–1958). Življenje v Parizu je bilo drago, zato je od časa do časa v Louvru kopirala stare slikarske mojstre (Murillo, Rembrandt, Delacroix, Fragonard), saj je njihove kopije brez težav prodala. Njena uspešna pot se je začela v začetku 60. let 20. stoletja s prvimi samostojnimi in skupinskimi razstavami po pariških galerijah, kjer je žela priznanja in nagrade.

Razstavljala je v Franciji, Nemčiji, Italiji, Argentini in Združenih državah Amerike. Njene slike se nahajajo v številnih galerijah, muzejih in predvsem zasebnih likovnih zbirkah, za svoje delo pa je prejela tudi številne nagrade in priznanja.

Marjanca Dakskofler Savinšek je bila slikarka, ki sta jo odlikovali velika umetniška pridnost in natančnost. Bila je nagonska likovna ustvarjalka. Zajemala je iz resničnosti, ki jo je preobrazila v liričnost likovne izpovedi. Njeno likovno ustvarjanje bi lahko označili za ekspresionizem, prežet s poezijo. Umetnica je sledila impulzom svojega ustvarjalnega hotenja, a je bila vedno odprta tudi za novosti sodobnikov. Njen izredno pester in obsežen opus nam predstavlja zrelo umetniško osebnost, katere slikarstvo je vedno barvno bogato, impulzivno v iskanju lepote in resnice.

V Parizu je Dakskofler Savinškova živela pestro kulturno življenje, saj je obiskovala številne kulturne prireditve. Družila se je s pariškimi in slovenskimi intelektualci v tujini; naj jih naštejemo le nekaj: Veno Pilon (1896–1970), Roger Bezombes (1913–1994), Henri Bernard Goetz (1909–1989), André Planson (1898–1981). Aktivno je delovala v Društvu Slovencev v Parizu in prispevala več likovnih upodobitev za društveno glasilo Korenine in scensko upodobitev društvenih prireditev.

Zapis (vključno s pregledom samostojnih in skupinskih razstav in nagrad) je pripravil Aljaž Pogačnik, muzejski svetovalec, kustos za kulturno zgodovino in galerijsko dejavnost, Gornjesavski muzej Jesenice