COTIČ, Makso

Po končani osnovni šoli v Vipavi je obiskoval realko v Gorici, vendar zaradi družinskih razmer šolanja ni zaključil (ker mu je umrla mama, se je moral vrniti domov in očetu pomagati skrbeti za družino), se je pa trudil, da je sam čimbolj izpopolnjeval svojo izobrazbo. Že v času šolanja se je zelo zanimal za javno in kulturno življenje in o tem tudi napisal nekaj prispevkov, ki jih je poslal Slovenskemu narodu. Urednik Josip Jurčič mu je članke zavrnil, ker še niso bili dovolj dodelani, vendar ga je spodbujal, naj še piše, ker da je nadarjen. Med služenjem vojaščine v Pulju je pisal za nemški list, ki je izhajal v Zagrebu in nemški Politik, ki je izhajal v Pragi. Sodeloval je tudi pri dveh tržaških humorističnih listih »Jurij s pušo« (1884–1886) in »Rogač« (1887–1888). Vztrajno je dopisoval v tržaško Edinost. Njegovi članki v tem listu so vzbujali vedno večjo pozornost. Konec 1889 ga je profesor Matko Mandič povabil, naj pride v Trst in tako je s 1. januarjem 1890 je postal glavni in odgovorni urednik lista Edinost, ki je takrat izhajal dvakrat na teden v majhnem formatu. Z zavzetim delom je dosegel, da je Edinost od 2.januarja 1894 izhajala trikrat na teden v jutranji in večerni izdaji, torej praktično šest številk tedensko. 2. apr. 1898 je postala dnevnik, pozneje pa je nekaj let izhajala celo dvakrat na dan. Ob 50-letnici obstoja se je tiskala kar v 15.000 izvodih. Cotič je bil odgovorni urednik do leta 1894. V uredništvu je ostal do leta 1927, ko se je upokojil. Poleg neštetih vsakodnevnih člankov, ki so razen v začetku vsi nepodpisani, je v Edinosti objavil več prevodov iz hrvaščine, zlasti dela Avgusta Šenoe (1902, 1904–1906) in Ksaverja Šandorja Gjalskega (1906). Dopisoval je tudi v druge slovenske liste in v praški nemški list »Politik«. Svoje prispevke je podpisoval tudi kot: M. C-tč, M. C-č, C-t-č-, -č, -t-.
Makso Cotič je aktivno sodeloval tudi v raznih društvih. Dolgo je bil tajnik društva Edinost, nekaj let je bil starosta Sokola, od 1904–1907 predsednik pevskega društva »Kolo«, več let odbornik in tajnik Delavskega podpornega društva. Leta 1927 se je preselil k hčerki v Maribor. Ni se več javno udejstvoval, vendar je budno spremljal dogodke na Primorskem. Prizadela ga je usoda Edinosti, ki jo je fašistična oblast 4. septembra 1928 prepovedala. Zelo ga je prizadela tudi ustrelitev bazoviških žrtev.
Makso Cotič velja za starosto slovenskih novinarjev. Pokopan je v Mariboru.