CIGLENEČKI, Marjeta

Marjeta Ciglenečki je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1978 in leta 1997 doktorirala s temo Oprema gradov na slovenskem Štajerskem od srede 17. do srede 20. stoletja. Po diplomi se je leta 1978 zaposlila v Pokrajinskem muzeju Ptuj, najprej kot muzejska pedagoginja, leta 1981 pa je postala kustodinja za kulturno zgodovino. Ob skrbi za muzejski fond umetnostnega in kulturnozgodovinskega gradiva je pripravljala tudi razstave sodobne umetnosti v razstavišču v starem obrambnem stolpu ob Dravi (zdaj Miheličeva galerija). Med razstavami, ki jih je pripravila na ptujskem gradu, je najbolj odmevalo Srečanje z Jutrovim na ptujskem gradu (1992); soavtor projekta je bil avstrijski zgodovinar dr. Maximilian Grothaus. Posebno strokovno pozornost je posvečala tudi tapiserijam s ptujskega gradu iz zapuščine rodbine Leslie. Zaradi potrebe po njihovem konserviranju in restavriranju je v ptujskem muzeju ustanovila restavratorski atelje za tekstil. Med letoma 1997 in 2000 je bila direktorica Pokrajinskega muzeja Ptuj.

Leta 1992 je pričela predavati umetnostno zgodovino na Oddelku za likovno pedagogiko Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, sprva kot asistentka, od leta 1997 kot docentka in od 2003 kot izredna profesorica; leta 2001 je sprejela redno zaposlitev na Univerzi v Mariboru. Leta 2008 je zaživel Oddelek za umetnostno zgodovino, ki ga je s sodelavci zasnovala na leta 2006 ustanovljeni Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru; do 2015 je bila njegova predstojnica. Upokojila se je leta 2017. Kot raziskovalka je bila od 2006 dopolnilno zaposlena na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, s katerim še vedno sodeluje. Jedro njenih raziskav je usmerjeno v opremo gradov s poudarkom na tapiserijah ter na likovno tvornost na slovenskem Štajerskem v 20. stoletju s poudarkom na fotografiji.

Med letoma 2003 in 2007 je bila predsednica Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva,  med letoma 2008 in 2016 je predstavljala Slovenijo v generalni skupščini Mednarodnega odbora za umetnostno zgodovino (Comité International de l’Histoire de l’Art – CIHA) in bila med letoma 2012 in 2016 članica Izvršilnega odbora te organizacije. Pod okriljem CIHA je na Univerzi v Mariboru leta 2011 organizirala mednarodni znanstveni simpozij Umetnost okrog 1400: globalni in regionalni pogledi, za kar je skupaj s sodelavcema (ddr. Janez Höfler, dr. Polona Vidmar) prejela priznanje Izidorja Cankarja Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (2013). Napisala je monografijo o slikarju Albinu Lugariču (1989), ki mu je pripravila tudi dve jubilejni razstavi z obsežnejšima katalogoma (1987 in 1997). Veliko je pisala o fotografu Stojanu Kerblerju in mu pripravila več razstav, ob katerih je prispevala študije za kataloge in za mojstrovo monografijo Ljudje/People (2003). Med letoma 2004 in 2007 je sodelovala v projektu Iconotheca Valvasoriana in kritično obdelala enega od Valvasorjevih grafičnih zvezkov. Objavlja v slovenskih in tujih znanstvenih revijah in monografijah, aktivno sodeluje na znanstvenih srečanjih, je članica več uredniških odborov, sama pa je uredila več publikacij, med drugimi tematski zbornik Dornava: Vrišerjev zbornik (2003), Umetnost okrog 1400: globalni in regionalni pogledi/Art and Architecture around 1400: global and Regional Perspectives (2012, skupaj s Polono Vidmar), tematsko številko revije Časopis za zgodovino in narodopisje s prispevki o ptujskem dominikanskem samostanu (2014, skupaj s Polono Vidmar). Od leta 2019 je urednica poljudnoznanstvene serije Umetnine v žepu. Med letoma 2015 in 2018 je bila njena preokupacija ohranitev in oživitev ptujskega dominikanskega samostana, ki je po pričetku prenove v letu 2011 izgubil muzejsko funkcijo.