Leta 1963 je maturiral na gimnaziji v Murski Soboti ter se vpisal na AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo), kjer je diplomiral leta 1967. Od leta 1968 do 1979 je bil član ansambla SNG Maribor, od leta 1980 pa član MGL (Mestnega gledališča ljubljanskega). Občasno je gostoval v Slovenskem mladinskem gledališču, Eksperimentalnem gledališču »Glej«, Drami SNG Ljubljana ter v Prešernovem gledališču v Kranju. V svoji igralski karieri je poustvaril številne prepoznavne, glavne in stranske osebe, zlasti komične in tragikomične like, od Shakespeara in Moliera do likov v svetovni in slovenski dramatiki 20. stoletja. Znan je tudi po vlogah v več slovenskih filmih.
Zaslovel je z lastno monodramo v prekmurščini Poredušov Janoš. Premierno jo je uprizoril leta 1992. Leta 1995 je nastala televizijska priredba, leta 1998 pa je bila monodrama natisnjena še v knjigi. Izvajal je ni le v Sloveniji, temveč tudi v zamejstvu, med Slovenci v Nemčiji, na Hrvaškem, v Budimpešti … Leta 2011 je v koprskem gledališču uprizoril še eno svojo dramo, napisano leta 2008 in istega leta nominirano za Grumovo nagrado, Štorklje umirajo: izginjajoče upanje (prvotni naslov Štrki umirajo). V tej drami, ki bi bila lahko (po avtorjevih besedah) nadaljevanje Poredušovoga Janoša, osebe govorijo knjižno slovensko. Izjema je le glavni junak, kmet Martin, ki govori prekmursko. Leta 2009 je kulturno društvo madžarske narodne skupnosti v Dobrovniki in Baráti Kör dramo izdalo v madžarskem prevodu A gólyák is elpusztulnak. V obeh besedilih gre za navezanost preprostega kmeta na svojo rodno zemljo in nemoč starejših ljudi, da bi se zoperstavili zahtevam in pogledom mlajših generacij.
V madžarščini je napisal še zbirko elegičnih pesmi Szines paraszt (v prostem prevodu Naličeni kmet). Izšla je pri Zavodu za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi.
Leta 2019 je izšla njegova avtobiografija z naslovom Moja zgodba: samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi, ki je bila naslednje leto prevedena še v madžarščino. Leta 2023 je avtobiografija izšla tudi kot zvočna knjiga pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija.
Gledališke igre:
Poredušov Janoš. Murska Sobota: Pomurska založba, 1998.
Štrki umirajo. Ljubljana, 2008 (premiera 2011).
A gólyák is elpusztulnak: dráma. Pilisvörösvár in Dobrovnik, 2009.
Knjižna dela:
Poredušov Janoš. Murska Sobota: Pomurska založba, 1998 (monodrama).
Szines paraszt. Lendava, 2003 (pesniška zbirka).
Štrki umirajo. Sodobnost, 2008, št. 7/8, str. 1120–1161 (drama).
A golyak is elpusztulnak. Budimpešta, 2009 (prevod drame Štrki umirajo v madžarščino).
Moja zgodba: samo norček misli, da ga morajo imeti vsi radi. Murska Sobota: Pomurska akademsko znanstvena unija, 2019.
Életem regénye : csak a hülye hiszi, hogy őt mindenki szereti (Moja zgodba v madžarskem prevodu, prev. Lajos Bence). Lendava: Zavod za kulturo madžarske narodnosti, 2020.
Pojavimo se in poniknemo kot boža doga. Murska Sobota, PAZU, 2024.
Leta 1980 je prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 1995 pa Dnevnikovo nagrado kot najboljši igralec MGL v sezoni 1994/95. Nagrajen je bil tudi za glavno moško vlogo v kratkem študentskem filmu Vučko leta 2008. Leta 2014 je prejel odličje Marije Vere, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo.
Sigledal
Wikipedija
Youtube – Poredušov Janoš
Baza slovenskih filmov
Moja zgodba – zvočna knjiga
Dobreknjige.si
Just, F. Panonski književni portreti 1: Prekmurje in Porabje A – I. Murska Sobota: Franc-Franc, 2006, str. 123-127.
Šedlbauer, Z. (2007). Evgen Car alias Jeni gre v pokoj. Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega, 2007, let. 58, št. 1, str. 66–73.
Dobovšek, Z. Naj bo optimistično vsaj na odru. Delo, 2011 (25. januar), let. 53, št. 20, str. 15.
Zadravec, J. Zakaj štrki umirajo?. Zvon, 2011, let. 14, št. 5, str. 41-44.
Bogataj, M. (Od)večni; upokojenci in Šentflorjanci. Sodobnost, 2011, let. 75, št. 3, str. 330 – 333.
Car, E. Odličje Marije Vere. Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega, 2014, let. 65, št. 1, str. 38–39.
Gabor, J. Kmet in igralec gradila drug drugega: intervju. Pen, 2018 (27. september), let. 70, št. 9, str. 4–5.
Novak, J. Evgen Car. Novi Slovenski biografski leksikon: četrti zvezek: C. Ljubljana: ZRC SAZU, 2022, str. 54-57.