BOŽIČ, Milan

Je starejši sin rudniškega uradnika Slavka Božiča in gospodinje Ivane Božič (rojene Pišlar) ter brat igralca Silvija Božiča, ki je pet let mlajši od njega. V osnovno šolo je začel hoditi v Godoviču, kjer je družina živela do leta 1952, ko so se preselili v Idrijo, kjer je tudi zaključil osnovno in srednjo šolo, Gimnazijo Jurija Vege. Po maturi leta 1962 se je vpisal na arhitekturo in se med študijem z občasnim in počitniškim delom, predvsem pri Rudniku živega srebra, večinoma sam preživljal. Z diplomsko nalogo Ureditev Trga 1. maja v Idriji je leta 1967 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.

Kot prvi redno zaposleni arhitekt v Idriji je začel delati na Občini Idrija leta 1968, skrbel je za urejanje prostora. Bil je med ustanovitelji ter vodja projektivnega biroja Atelje za projektiranje, ki ga je ustanovila Komunala Idrija leta 1972. Pozneje je postal direktor, in bil hkrati odgovorni projektant in projektant Ateljeja za projektiranje z enotama v Ljubljani in Ajdovščini, ki so delovali v okviru Razvojno projektivnega centra Idrija. Atelje je izdeloval projekte s področja urbanizma, stanovanjske gradnje ter družbene in industrijske gradnje. Projektirali so tudi za Srbijo, Hrvaško in Sovjetsko zvezo. V času zapiranja idrijskega rudnika so z ekipo Ateljeja pripravili načrte za izgradnjo novega industrijskega centra izven mesta v Godoviču. Z idejo in s projektiranjem so odigrali pionirsko vlogo na področju postavitve industrijskih con izven urbanega okolja. Atelje je nastal z zavedanjem o pomembni vlogi domačih strokovnjakov pri načrtovanju in oblikovanju lokalnega prostora ter njegove celostne vizije in bil kot tak med prvimi v Sloveniji.

Še kot študent se je pridružil skupini mladih intelektualcev, kulturnikov in umetnikov, ki je v času komunističnega nadzora nad literarnim svetom ustanovila za tisti čas oporečniško revijo Kaplje, ki je izšla v 26 številkah v obdobju od januarja 1966 do septembra 1972. Bil je član uredniškega odbora od prve do zadnje številke. Nekaj časa je bil tudi v uredniškem odboru Idrijskih razgledov. Leta 1968 je za tri leta prevzel vodenje slikarske kolonije v Idriji, ki je poleg Slovenije vključevala še Koroško in Furlanijo, ter sodeloval pri uresničitvi ideje prve razstavne likovne galerije v mestu. Leta 1991 je za en mandat postal drugi predsednik Muzejskega društva Idrija, leto prej pa je bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta Skupščine občine Idrija, kjer je bil vse do leta 1995, ko je ustanovil zasebno privatno projektivno podjetje Božič d.o.o. Inženiring Idrija in ga vodil do svoje upokojitve leta 2002.

V študentskih letih je pel v zboru Vinko Vodopivec, pozneje v Komornem zboru Idrija, v osemdesetih v Mešanem pevskem zboru Ivan Rijavec, danes poje v Obrtniškem mešanem pevskem zboru Notranjska v Logatcu. Za dolgoletno sodelovanje v pevskih zborih je prejel bronasto in srebrno značko JSKD Slovenije. Ljubezen do umetnosti in glasbe je prenesel na svoja dva sinova, ki sta tudi sicer imela glasbeno podporo v širšem delu družine. Starejši Miro je arhitekt in orgličar, mlajši Rado pa muzikolog in član idrijske glasbene zasedbe Putrovke.

Z ženo Milojko (profesorico francoščine in slovenščine ter učiteljico plesa in obrazne joge) živi na Gorah in sta aktivna člana Plesnega kluba Idrija.