BOŽIČ, Anica

Anica Božič, rojena Tušar, je vse svoje življenje preživela v Idriji. Tu je obiskovala osnovno in srednjo šolo ter se po končanem študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer knjižničarstvo in slovenski jezik, tudi zaposlila. Najprej je nekaj let poučevala slovenski jezik na osnovni šoli v Črnem Vrhu nad Idrijo, nato se je leta 1974 zaposlila kot knjižničarka v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija. Na ravnateljsko mesto je bila imenovana leta 1977 in knjižnico je vodila vse do svoje upokojitve leta 2005. Ves čas si je prizadevala za dvig ravni knjižničarstva na Idrijskem in Cerkljanskem. Z odprtjem enote v Spodnji Idriji leta 1987, preselitvijo in posodobitvijo Bevkove knjižnice v Cerknem leta 1981 ter obsežno prenovo matične knjižnice v Idriji je močno razširila knjižnično mrežo. Prizadevala si je tudi za odprtje knjižnice v Črnem Vrhu nad Idrijo, s čimer bi odprla pot knjigi tudi prebivalcem Črnovrške planote. Na temeljih njenega prizadevanja je Črni Vrh svojo knjižnico dobil leta 2012.

Zavedanje o izjemnem pomenu branja in širjenju bralne kulture jo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja vodilo pri vzpostavljanju vzajemnih knjižnic v številnih podjetjih in delovnih organizacijah v tedanji občini Idrija. Svoje poslanstvo je dopolnjevala z organizacijo odmevnih kulturnih dogodkov tudi zunaj knjižnice, s čimer je dala pomemben pečat kulturnemu utripu mesta in njegove okolice.
Da bi knjiga in knjižnica postali nepogrešljivi človekovi spremljevalki že v otroštvu, je Mestno knjižnico in čitalnico Idrija vztrajno povezovala z vzgojno-izobraževalnimi inštitucijami – vrtci, osnovnimi šolami, varstveno-delovnimi centri ter gimnazijo. Že leta 1980 je v sodelovanju z vrtci vpeljala predšolsko bralno značko.

Sodelovala je pri posebnem odboru, ki se je leta 1981 oblikoval pri Kulturni skupnosti Idrija z namenom odkupa in preureditve Bevkove domačije v Zakojci. Mestna knjižnica in čitalnica Idrija je pod njenim vodstvom prevzela praktično delo pri zbiranju sredstev v vseslovenski akciji, ki sta jo začela SAZU in Zavod RS za šolstvo.

Delovala je na širšem kulturnem področju. Za najmlajše in njihove starše je organizirala oglede gledaliških in lutkovnih predstav v Ljubljani in Novi Gorici, za odrasle pa abonmaje v Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica in gostovanja tega gledališča v Idriji. S tem in z dolgoletnim članstvom in predsednikovanjem (od leta 1983 do leta 1987 in od leta 1997 do leta 2002) Društvu bibliotekarjev Primorske je povezovala kulturo številnih primorskih krajev ter kot predsednica društva tudi javno opozarjala na težave, ki so se pojavljale v posameznih lokalnih okoljih. Domačo idrijsko dediščino in sodobno ustvarjalnost pa je predstavljala tudi v zamejstvu.

Leta 2006 je bila predlagana za Pirnatovo nagrado, ki jo podeljuje občinski svet občine Idrija posameznikom, skupinam, organizacijam in skupnostim za dolgoletno ustvarjalno delo ter vidne dosežke s področja kulture in umetnosti v občini in širšem prostoru, a je ni prejela.