BLAZNIK, Pavle

Pavle (Pavel) Blaznik se je rodil v Škofji Loki očetu Mihaelu, čevljarskemu mojstru, in materi Ivani, rojeni Demšar. Po štiriletni deški ljudski šoli, ki jo je obiskoval v domačem mestu, je šolanje nadaljeval na prvi slovenski gimnaziji – Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano in tam leta 1921 tudi maturiral. Na ljubljanski filozofski fakulteti je med letoma 1921 in 1926 študiral zgodovino in geografijo. Na isti ustanovi je bil leta 1928 z disertacijo Kolonizacija Selške doline, ki jo je pripravljal pod mentorstvom Milka Kosa, promoviran za doktorja zgodovinskih znanosti.

Po promociji je nastopil službo srednješolskega profesorja. Jeseni 1928 je najprej krajši čas učil na ljubljanskem učiteljišču, že sredi decembra istega leta pa je odšel v Celje, kjer je na tamkajšnji gimnaziji do nemške okupacije aprila 1941 poučeval zgodovino in geografijo, pa tudi slovenščino in petje. Med vojno se je bil prisiljen pred nacističnim pregonom zateči v Ljubljano, kjer je vse do italijanske kapitulacije, jeseni 1943, učil na realni gimnaziji, nato se je umaknil k družini na dalmatinski otok Murter in se priključil partizanom, kasneje je bil profesor na gimnaziji v osvobojenem Šibeniku. Po koncu vojne se je maja 1945 vrnil v Ljubljano in prevzel delo pri komisiji, ki je ugotavljala škodo na kulturnozgodovinskih predmetih. Že kmalu je bil ponovno nastavljen za profesorja na I. gimnaziji v Celju, kjer je vse od oktobra 1945 do marca 1949, ko je bil razrešen, opravljal funkcijo vršilca dolžnosti ravnatelja. Nato je bil dobra tri desetletja znanstveni sodelavec na različnih ustanovah v Ljubljani: na Inštitutu za politično ekonomijo pri Ekonomski fakulteti ljubljanske univerze (1950–1954), v Državnem arhivu Slovenije (1954–1957), leta 1957 pa se je zaposlil na Inštitutu za občo in narodno zgodovino pri SAZU (danes Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU), kjer je ostal do upokojitve leta 1982.

Blaznikovo celjsko obdobje je bilo zanj precej pomembno, saj si je v Celju, kamor je prišel star 25 let, ustvaril dom in družino. Leta 1932 se je poročil z Doro Meštrov, ki je bila po rodu iz Dalmacije. Zakoncema sta se rodila sin Pavle (Pavč) in hči Marija (Marijca). Na gimnaziji je veljal za strogega, a dobrega profesorja. Svoj poklic je imel rad in se je potem še dolgo udeleževal srečanj svojih nekdanjih dijakov. Vojna je družino za krajši čas razbila in Blazniku uničila skoraj vso knjižnico in gradivo, ki ga je pred tem dolgo trudoma zbiral. Kot ravnatelj je po vojni uspešno obnovil šolsko stavbo, zbral profesorski kader in vzpostavil red na šoli. Po razrešitvi, leta 1949, je ostal v Celju in se poslej še skoraj dve desetletji tedensko vozil na delo v Ljubljano, dokler se ni z družino tam stalno naselil.

Zanimanje za zgodovino, ki je izviralo še iz otroških let, vpliv fakultetnega profesorja Ljudmila Hauptmanna, delavnost, vztrajnost ter smisel za raziskovanje so Blazniku pomagali, da se je razvil v enega najvidnejših slovenskih zgodovinarjev. Znanstveno se je najintenzivneje ukvarjal s krajevno zgodovino, še posebej z zgodovino mesta Škofje Loke in nekdanjega škofjeloškega okraja, kateremu je posvečena večina njegovih objavljenih del. V polju njegovega zanimanja so bila zlasti gospodarska vprašanja in starejša topografija.

Kot član jugoslovanske restitucijske komisije v Avstriji in po letu 1975 eden pomembnejših pogajalcev o izpolnitvi arhivskega sporazuma med Jugoslavijo in Avstrijo iz leta 1923, si je veliko prizadeval tudi za vrnitev arhivskih dokumentov in kulturnozgodovinskih predmetov iz Avstrije.

Poleg dela na šolskem in raziskovalnem področju se je vseskozi udejstvoval tudi pri različnih društvih in bil član uredništev več strokovnih revij. Pomembne zasluge ima tudi pri ustanovitvi Muzejskega društva Škofja Loka (1937) in Loškega muzeja (1939). Predsednik škofjeloškega muzejskega društva je bil nato kar 38 let. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja; leta 1973 je bil imenovan za častnega občana Škofje Loke. Njegov doprsni kip, delo kiparja Toneta Logondra, od leta 2003 stoji na škofjeloški Aleji znamenitih Ločanov.