BLAHA, Paul

Rodil se je v Mariboru kot sin direktorja banke, odraščal pa je v Zagrebu, Beogradu in Pragi. Leta 1943 je bil po maturi vpoklican v nemško vojsko, leta 1944 pa je kot težek ranjenec postal vojni ujetnik.

Po vrnitvi iz ujetništva je leta 1946 začel delati kot novinar v Linzu, kjer je s somišljeniki ustanovil kletno gledališče. Posvetil se je predvsem kulturnemu novinarstvu in gledališki kritiki.  Leta 1954 se je preselil na Dunaj, kjer je delal za „Bildtelegraph“, od leta 1961 do 1979 pa za „Kurier“, kjer je deloval tudi kot vodja kulturnega uredništva. Razvil se je v enega najbolj spoštovanih gledaliških kritikov in bil nekaj časa tudi predsednik dunajskega združenja kritikov. Med leti 1968 in 1974 je bil član žirije na Berlinskem gledališkem srečanju.

Leta 1979 je nasledil Gustava Mankerja na mestu direktorja dunajskega gledališča Volkstheater in na tem položaju ostal do leta 1987. V času njegovega ravnateljevanja je bila izvedena generalna prenova glavnega gledališča, ustanovljena lastna dramska šola, v kletnih prostorih Wiener Konzerthaus pa eksperimentalni oder VT-Studio (1981-1986).

Repertoar gledališča je bil osredotočen na sodobne družbeno kritične in politično angažirane predstave ter svetovne premiere avstrijskih avtorjev. Na eksperimentalnem odru VT-Studio so uprizarjali moderne, tudi kontroverzne drame, ki jih niso uprizarjali v nobenem drugem gledališču na Dunaju. Niti odziv občinstva niti zanimanje dunajskih gledaliških kritikov nista bila dovolj močna, da bi se projekt ohranil, zato so morali l. 1986 eksperimentalni oder zapreti. Zaradi velikih dolgov, prepirov v kolektivu in večtedenskih razprav v dnevnem tisku o njegovih umetniških neuspehih je Blaha konec l. 1987 predčasno končal mandat direktorja.

Po letu 1990 je delal kot svobodni pisatelj. Objavil je romane Schöne freie Welt (1991), Die Hinterbliebenen (1994) in Recherche (1996) ter novelo Das Eingemachte (1996). Leta 1998 je ustanovil umetniški forum Plattform Kultur.  Poleg delovanja na področju umetnosti in kulture si je prizadeval tudi za socialno pravičnejšo družbo.

Umrl je na Dunaju, pokopan pa je na Gradiščanskem.