BILC, Janez

Oče Jožef je bil ugleden in izobražen kmet, mati Sankta Koprivec iz Trsta pagospodinja. Osnovno šolo je obiskoval v Trnovem, nižjo gimnazijo v Ljubljani (1851–1855). V višjo gimnazijo je hodil na Reki (1855–1859), kjer je poučeval tudi Janez Trdina. Bogoslovje je končal v Ljubljani (1859–1863). Tik pred posvečenjem je težko zbolel in postal novomašnik šele 1. 8. 1864.

Mater, brata in sestro je izgubil med epidemijo kolere 1855. Zaradi šibkega zdravja je nekaj časa služboval v domači župniji kot »zgodnik«. Začasno se je upokojil (1867) in dve leti preživel pri knezih Windischgrätzu na Planini, nekaj časa pa pri Wagensbergih. Nato je postal kurat v Lozicah v Vipavski dolini (1869–1872). Spet so se pojavili znaki stare bolezni, zato se je ponovno začasno upokojil, dokončno pa se je upokojil kot kaplan v Lozicah 1878. Do smrti je živel pri domačih na Trnovem, ki je bilo takrat še ločeno od Ilirske Bistrice. Po očetu je na domu gospodaril brat Jožef do svoje smrti (1878), kar je Janez Bilc opisal v Spominih na rajnega brata.

Ljubljanska profesorja Karel Melzer in Peter Petruzzi sta spodbujala njegove literarne poskuse. Prve pesmi in prozne spise je priobčil kot gimnazijec v Novicah (1856) in Zgodnji Danici (1857). Pozneje se je oglašal tudi v Slovenskem glasniku, Slovencu, Drobtinicah, Učiteljskem tovarišu, koledarjih Mohorjeve družbe in DS. Samostojno so izšle njegove pesmi Pervenci (1864) in pripovedna pesem Tarbula, devica mučenica (1901). Ustvaril je tudi več daljših pripovednih pesmi, npr. Slovenija oživljena, Ss. Cirilu in Metodu: O tisočletnici sv. Cirila in Metoda. Zanimive so tudi njegove prigodnice oziroma »slavospevi ali nagrobni venčki (Ob zlati maši goriškega nadškofa Andreja Gollmajerja1871, Verni Slovenci Piju IX.1874, ob proslavljanju stoletnice Valentina Vodnika 1875 …). V njegovem ustvarjanju zavzemajo vidno mesto himne, ki jih je tudi prevajal.

Vzporedno s pesnjenjem je v časopisju od 1856 do smrti objavil tudi veliko domoznanskih člankov o znanih osebnostih (npr. o Bistričanu generalmajorju Antonu plem. Valenčiču) in krajevni zgodovini (npr. Popis Bistriške doline, Šege in navade v Bistriški dolini, Čiči in Čičarija). Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je izšla v več ponatisih. Postal je sodelavec Maksa Pleteršnika in za njegov slovar zapisoval tudi besedišče svoje okolice. Za Navratilovo zbirko Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim je prispeval ljudske vraže in pregovore z bistriškega ter zbiral tudi drugo ljudsko izročilo. Prevajal je predvsem latinske cerkvene himne, večkrat je bil ponatisnjen njegov prevod Mažuranićeve pesnitve Smrt Smail-Age Čengića (Ljubljana, 1870). Njegov prevod legendarne pesnitve Poljaka Józefa Bohdana Zaleskega Sveta družina je izšel v Zgodnji Danici leta 1887 in Drobtinicah 1896. Leta 1867 sta izšla tudi prevoda dveh povesti Cristopha von Schmida Bogomir, mladi puščavnik: Povest za otroško mladost in njene prijatle in Sveti večer: Povest v božični dar pridnim otrokom.