BERNEKER, Franc

Rojen je bil v zelo skromnih materialnih razmerah v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Do svojega četrtega leta je živel pri stari mami, po njeni smrti pa ga je vzela k sebi mati, ki je služila v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. Ljudsko šolo v Slovenj Gradcu je v letih 1884/88 obiskoval ob pomoči župnika Davorina Trstenjaka, po njegovi smrti pa je živel pri starotrškem župniku Antonu Šlandru in se preživljal kot hlapec. Leta 1891 je šel Franc iskat delo na Prevalje na Koroškem. Skromno se je preživljal z opravljanjem domačih del. V istem letu je prišel na Sele celjski pozlatar Ignacij Oblak, ki je prenavljal oltar in Bernekerju se je ponudila možnost za uk, ki ga je pri njem začel 1. maja 1891. Učil se je štiri leta, vendar je delavnico zapustil pred opravljenim pomočniškim izpitom. Odšel je v Salzburg, nato pa v Innsbruck na Tirolsko. Zaposlil se je v Collijevi tovarni za umetno obrt in kmalu postal nadzornik v kiparskem oddelku. Delo je bilo zanj preveč enolično, zato se je želel odpraviti v Benetke, vendar je prispel le do Celovca in se nato vrnil domov.

Obrtnega dovoljenje za opravljanje svojega poklica ni imel, zato so ga preganjali orožniki. Umaknil se je v Gradec in tam obiskoval obrtno šolo. Profesor Georg Winkler mu je svetoval študij na akademiji. V letu 1897/98 je bil kot izredni študent sprejet na Akademijo za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Študij splošnega kiparstva je končal pri prof. Hellmerju in po diplomi ostal na Dunaju do leta 1915 ter tam v svojem ateljeju ustvaril svoja najboljša dela. Razstavljal je skupaj s slovenskimi impresionisti in bil član kluba Sava. Leta 1900 je sodeloval na natečaju za Prešernov spomenik in prejel častno priznanje. V letih 1900–1911 je veliko razstavljal in ustvarjal številne kipe in skulpture. Ko se je začela prva svetovna vojna so ga vpoklicali, vendar zaradi telesne okvare ni šel na fronto. Vojsko je služil v Zagrebu, kjer je imel možnost tudi kipariti.

Po koncu prve svetovne vojne se je naselil v Ljubljani in več let občasno živel in delal tudi v Celju (1927–1931). Stanoval je v Razlagovi ulici in nazadnje v podstrešni sobici v Gosposki ulici ter živel od skromnih kiparskih naročil. Kiparski osnutki, ki so jih po njegovi smrti našli na Gosposki, so bili v bombnem napadu na mesto leta 1941 uničeni, ostala pa so pomembna javna dela: renoviran kip Marije na Glavnem trgu in prav tako pet renoviranih kipov Kalvarije na hribu sv. Jožefa. Njegovi so tudi portreti na nagrobnikih Vatroslava Oblaka, Ivana Serneca in Ivana Dečka na starem celjskem pokopališču na Golovcu.

Po odhodu iz Celja se je leta 1930 honorarno zaposlil na tehnični srednji šoli v Ljubljani, stanoval v prostorih Narodne galerije in po kratki bolezni v Ljubljani tudi umrl. Glavnino njegovega kiparskega opusa hranita Galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec in Narodna galerija v Ljubljani.