BENKO, Jožef

Njegov oče je bil gostilničar in mesar, ki je svojo gostinsko in mesarsko obrt v Tešanovcih nadaljeval tudi po preselitvi v Mursko Soboto leta 1913. Ker je bil Jožef že od malega v stiku z živili in se je izučil za mesarja, so mu med prvo svetovno vojno kot vojaku madžarske vojske v Szombathelyju zaupali službo skrbnika živilskega skladišča. Da je bil zgodaj vnet tudi za politiko priča anekdota, ko je ob koncu vojne podprl Mursko republiko.
V dvajsetih letih je nasledil očeta in manjši obrat za predelavo mesnih izdelkov se je vse bolj spreminjal v pravo tovarno. Leta 1922 je ta tovarna na Lendavski ulici v Murski Soboti pridobila uradni pečat za proizvodnjo. Sprva predvsem klavnico so leta 1928 pod njegovim vodstvom dogradili in razširili, leta 1936 so začeli izdelovati še konzerve. Hkrati je sledil potrebam ljudi in vse več je bilo prodajaln z izdelki iz Benkove tovarne. Ker pa je vedel, da kupci ne bi sprejeli slehernega mesa kar tako, je začel spodbujati še selekcijo prašičev in govedi. Živino je izvažal po Kraljevini Jugoslaviji in vsej Evropi, s konzervami pa prodrl celo do ZDA. Z zaslužkom je med drugim dokupoval posestva.
Seveda trdnosti njegovega gospodarstva ne bi bilo brez trdnih financ. Zato je leta 1926 ustanovil Kreditno zadrugo za trgovino in obrt, ki se je leta 1931 preimenovala v Kreditno banko (med domačini Benkovo banko). Kot vešč poslovnež je zgradil trdno osnovo, na kateri je kasneje gradila tudi socialistična Jugoslavija (Mesna industrija Pomurka, banke …)
V tridesetih letih je bil predsednik Zveze industrialcev mesnih izdelkov Jugoslavije. Zavzemal se je za gasilce in bil župni starešina sreza Murska Sobota. Podpiral je soboško godbo na pihala, bil vodilni med prekmurskimi lovci. Gmotno je podpiral tako svoje delavce kot tudi posameznike in organizacije, za katere je menil, da so pomoči potrebni. Visoko funkcijo inšpektorja je opravljal v evangeličanski cerkvi, z izdajanjem tednika Murska krajina pa je skrbel za širšo prepoznavnost okolja, v katerem je deloval. Ena njegovih zadnjih poslovnih potez je bila soustanovitev trgovske družbe z vini Murske krajine.
S politiko se je začel ukvarjati leta 1926, najprej kot gerent (začasni predstojnik občinske uprave) Murske Sobote. Leta 1927 je postal soboški župan, leta 1930 pa še banski svetnik Dravske banovine. Na obeh funkcijah si je prizadeval, da bi moderniziral Mursko Soboto, kjer bi bilo le mogoče. Na listi Narodne radikalne stranke srbskega politika Milana Stojadinovića je bil nato dva mandata narodni poslanec v narodni skupščini v Beogradu.
Ob koncu druge svetovne vojne pa je pri ljudeh, ki so prevzeli oblast, padel v nemilost. Veleposestnik, bogataš, sodelavec okupatorja in še kaj, vse to so bile obtožbe, ki so ga zadele maja leta 1945. Na prvem sodnem procesu pred vojaškim sodiščem Jugoslovanske armade za Štajersko in Prekmurje je bil obsojen na dvanajst let zapora (robije) ter trajno izgubo državljanskih pravic in celotnega premoženja. Toda junija je Višje vojaško sodišče za Slovenijo v Ljubljani sodbo spremenilo v tistem delu, kjer bi moral prestajati zapor in ga obsodilo na smrt. Tako so ga 15. junija 1945 na pokopališču v Murski Soboti ustrelili.
Rehabilitiran je bil šele leta 1993, ko je Temeljno sodišče v Murski Soboti na zahtevo sorodnikov obnovilo proces. Pokopan je v družinski grobnici na pokopališču v Murski Soboti.
V njegov spomin je postavljenih več obeležij: spominska plošča prekmurskih gasilcev na njegovi hiši na Lendavski ulici v Murski Soboti, spominski park in doprsni kip avtorja Ferenca Kiralyja v Tešanovcih, spominska plošča v evangeličanski cerkvi v Murski Soboti. Po njem je v Murski Soboti poimenovana tudi ulica.