BELEC, Marjan

Belec je znan kot eden naših najbolj znanih krajinskih slikarjev. Ukvarjal se je tudi z oblikovanjem številnih slikarskih in kiparskih portretov, od velikih platen s Prešernovo podobo doširoko zasnovanih zgodovinskih figuralnih kompozicij ali barvitih tihožitij. Njegov oče je umrl, ko je bil star pet let, zato mati s štirimi otroki ni mogla plačati njegovega šolanja. Čeprav družina ni bila naklonjena njegovi ljubezni do slikanja, se Marjan ni vdal. Pred drugo svetovno vojno so ga v neki kleparski delavnici opazili člani umetniškega društva Gruda, ki je med letoma 1938 in 1968 povezovalo likovne ljubitelje in študente, in so ga radi sprejeli medse. Leta 1938 je bil sprejet na zagrebško likovno akademijo. Komaj začeti študij je moral opustiti zaradi slabega materialnega položaja. Preživljal se je z različnimi deli, da bi lahko slikal vsaj v prostem času. Med vojno je bil sodelavec partizanske grafične tehnike. Ko so v Ljubljani takoj po vojni ustanovili akademijo, so ga profesorji povabili, naj pride na sprejemne izpite, ker so prepoznali njegov talent. Belec je vabilo odklonil zaradi sveže poroke in dela, ki ga je moral opravljati doma. Božidar Jakac ga je pozneje tudi povabil na akademijo, vendar je usoda znova zaprla vrata pred njegovim izobraževanjem. Slišal je celo pripombe o “vzhajanem testu, ki ne gre več gor”. Belec je takšno kritiko zameril Jakcu in mu sporočil, da bo on svoj slikarski cilj dosegel, čeprav bo moral do njega po daljši poti. Pomanjkanje likovne izobrazbe ga je zelo bolelo, zato je ob kleparskem delu pet let študiral na Šoli za oblikovanje in ga končal z odliko. Njegovi profesorji so bili Nikolaj Omerza, Maksim Sedej in Zoran Didek. Dolga leta je za preživetje poučeval likovno vzgojo na gimnaziji, puškarski in slikopleskarski šoli v Kranju. Po napornem delu je doma še slikal ali kiparil nekaj ur v temni kuhinji, kar je pustilo posledice pri njegovem vidu. Znan je tudi kot upodobljevalec Franceta Prešerna, ki ga je naslikal večkrat. Gorenjski muzej hrani dve njegovi upodobitvi Prešerna. Znan je portret iz leta 1991, na katerem je pesnik naslikan precej monumentalno, na klasičen način slikarskega portretiranja 19. stoletja. Na portretu ima Prešeren v roki svoje Poezije, njegova drža je preprosta, pogled je obrnjen proti gledalcu, portret je realističen in obenem rahlo romantičen. Leta 1996 ga je Belec naslikal še enkrat, tokrat v družbi mladega dekleta, ko se vrača iz Gaštejske gostilne proti Kranju. Podoba je naslikana v tehniki olja na platnu, dimenzije slike so 150 krat 200 cm. Zanimivost slike je tudi ozadje, ki prikazuje panoramo Kranja v 19. stoletju. Z leti se je Belec postopoma vedno bolj ukvarjal s slikanjem pejsažev in prav njegovi krajinski prispevki so pomembni za ohranjanje naravne dediščine. Prihodnost je zelo spremenila ali zabrisala bogastvo in lepoto naravnih spomenikov ali ambientov, ki jih je upodobil. Naslikal je tudi nekaj socrealističnih platen z motivi iz NOB. Med najbolj znanimi sta kompoziciji Komandant Stane (olje na platnu), izdelana za tovarno IBI, in Stane Žagar za Domplan.
Manj znano je Belčevo kiparsko delo. Izdelal je mavčne Prešernove podobe, ki so se svojčas nahajale v kranjskih šolah in javnih prostorih, ter bronasto pest, odlito v petih primerkih, ki so jo leta 1956 postavili na spominske plošče tekstilni stavki leta 1936, odkrite v kranjskih tovarnah (danes je ohranjena samo ena od teh plošč). Imel je samostojne razstave v Kranju (1969, 1970, 1974, 1976, 1978, 1982, 1984, 1988, 1990, 1994, 1995), Velenju (1969), na Jesenicah (1970), v Ljubljani (1970, 1989), v Tržiču (1976) idr. Dobitnik je kranjske Prešernove nagrade za leto 1978.