Rojen je bil v veliki družini kot sedmi od osmih otrok. Mati je bila kmetica, oče kmet in zelo dober mizar. Med drugo svetovno vojno so bili izgnani v nemško taborišče, od koder so se vrnili šele septembra 1945. Njegova mladost je povezana z revščino in trpljenjem.
Leta 1953 je odšel na služenje triletnega vojaškega roka, po vrnitvi pa ugotovil, da prihodnosti na domači kmetiji ni.
Leta 1956 je našel delo v piranski ladjedelnici, v večerni šoli pa se je izobraževal za modelarskega mizarja. Kasneje se je odzval na povabilo ravnatelja Pomorskega muzeja Miroslava Pahorja in se leta 1969 zaposlil v muzeju kot modelar in restavrator. Sodeloval je pri vzpostavitvi muzejskih zbirk in izdelal številne ladijske modele.
Njegova dela je mogoče videti v pomorskem in solinarskem muzeju, v Tonini hiši, nekdanjem muzeju Splošne plovbe v Portorožu, v piranskih cerkvah itd. O plodovitem delu piranskega restavratorja pričajo tudi piranske ulice: številna vhodna vrata, med njimi vrata zdravstvenega doma, občinska in sodnijska vrata, kapelica na Ulici svobode, polkna na svetilniku itd.
Leta 2003 je začel voditi zelo uspešne delavnice restavratorstva v okviru društva Anbot. S svojimi učenci, ki so znanje nadgradili z izdelavo intarzij in rezbarij, še naprej skrbi za obnovo piranske kulturne dediščine.
V preteklosti se je v sodelovanju z Investbirojem Koper precej posvečal tudi izdelavi maket: za gradnjo šol, semedelski most, dvorano Bonifika, naselje v Hrastovljah, zgradbo Tomos servisa itd.
Kljub težkim življenjskim preizkušnjam je Polde Belec ostal človek, ki se je razdajal in vlival upanje: “Življenje je tako lepo! Raje kot da se prepuščamo negativnim mislim, poglejmo, kaj vse nam ponuja!”
Čepar, N. Ljubi življenje, zato rešuje dragocenosti. Primorske novice (online). 31. 8. 2016. (Citirano: 15. 5. 2017). Dostopno na naslovu: http://www.primorske.si/Novice/Istra/Ljubi-zivljenje-zato-resuje-dragocenosti#.
Ustni vir: Leopold Belec, 2017.