BAJT, Feliks Srečko

Feliks Bajt, fotograf, ki je Idriji in njeni okolici na fotografijah in razglednicah zapustil njuno podobo iz časa med obema svetovnima vojnama, se je rodil kot drugi otrok Josipu in Mariji Bajt. Oče, ki je bil doma z Vojskega, je v Idriji delal kot rudar, mati je bila gospodinja, doma z Otlice. Rodilo se jima je šest otrok. Družina je nazadnje živela na Prejnuti. Na njegovem rojstnem in krstnem listu je zapisano ime Feliks, v skladu z zahtevami takratne italijanske oblasti. Brž po 2. sv. vojni je začel uporabljati ime Srečko, ki je tudi zapisano na njegovem nagrobnem spomeniku.
Bajt je od leta 1896 do leta 1901 obiskoval petletno Rudniško šolo v Idriji. Po njej se je vpisal na mestno nižjo realko, ki jo je zaključil leta 1905. Tega leta mu je Mestna občina v Idriji izdala Delavske bukvice, postal je trgovski vajenec pri Antonu Trevnu na Jesenicah, kjer je živel do leta 1907. Na lastno željo je zapustil vajeniško mesto in odšel rudarit v Rheinland in Segraben. Po letu dni se je vrnil v Idrijo, kjer so ga leta 1910 začasno nastavili za selskega poštnega slugo in kot poštar je verjetno delal do leta 1916. Kje je preživel 1. sv. vojno, ni jasno, verjetno pa je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Leta 1914 se je poročil s šiviljo Marijo Kosmač. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, a le dvema deklicama je uspelo preživeti otroštvo. Leta 1920 je na dražbi od Telovadnega društva Sokol v Idriji kupil hišo. V tem času se je že poklicno ukvarjal s fotografijo. Kje se je seznanil s to dejavnostjo, ni znano. Leta 1923 je na svojem vrtu zgradil leseno barako, ki mu je služila kot atelje. Nosil je ime Helios. Na razglednicah s konca dvajsetih in začetka tridesetih let 20. stoletja pa se pojavlja tudi napis Elios.
Primeri fotografij, posnetih v ateljeju, kažejo na estetiko njegovega fotografiranja. Ljudje so se fotografirali ob pomembnih življenjskih dogodkih, kot so poroke, krsti, birme. Bajt je bil s fotografskim aparatom kronist dogajanja v mestu in njegovi okolici. Iz njegove fotografske zapuščine je razvidno, da ga je zelo zanimala Idrija, predvsem specifičnost razporeditve idrijskih hiš, njihova različnost v gradnji in velikosti ter v različnih letnih časih. Zabeležil je vse posebne družabne in naravne dogodke, kot npr. posledice velike poplave leta 1926, posledice požleda v idrijskih gozdovih, velike snežne zamete na Črnovrškem, poplave v Zadlogu, delo gozdarjev, naravne posebnosti, kot je kačja smreka v Godoviču, slovesnost ob poimenovanju bolnice in sanatorija po Duchesse d’Aosta, telovadne nastope na športnem igrišču na Prejnuti, gradnjo samostana (poznejši Dom učencev Nikolaja Pirnata), gradnjo novega mostu čez Idrijco … Posnetke Idrije in krajev v okolici je večinoma izdeloval kot razglednice v obliki fotografije ali tiska v eni barvi, največkrat v modri, rjavi ali črni. Založništvo in prodaja razglednic sta bila ena od Bajtovih poklicnih dejavnosti. Tudi fotografiranje je bilo tesno povezano s trgovsko dejavnostjo. Določene artikle iz svoje trgovine je ponujal na terenu in sproti v fotografski objektiv ujel podobe krajev, kjer je hodil. Na razglednicah se je ohranilo veliko različnih motivov mesta Idrije in krajev v njegovi bližnji in daljni okolici. Po letu 1926 se je začel posvečati zastopanju različnih firm. Najprej je postal zastopnik Compagnie Singer iz Trsta, zato so v njegovi trgovini lahko izbirali med šiviljskimi stroji te znamke. Tovarna Singer in zainteresirani trgovci so z organiziranjem brezplačnih šiviljskih tečajev tudi popularizirali in širili šiviljsko znanje. V Idriji (tudi na Vojskem) je Bajt organiziral tečaje strojnega vezenja in šivanja. Leta 1927 je postal še zastopnik Societa di Navigazione Cosulich iz Trsta. Prodajal je ladijske vozovnice za vožnjo v Združene države Amerike, kamor sta iz Trsta vozili dve ladji družbe Cosulich, Saturnia in Vulkania. Trinajst let je bil tudi zastopnik zavarovalnice Assicurazioni Generali iz Trsta. Naštete dejavnosti, predvsem pa zastopanje različnih družb, so od Bajta zahtevale stalno navzočnost v vaseh in krajih v okolici Idrije. Njegovo delovanje je postalo sumljivo italijanskim oblastem, saj se je Bajt gibal tudi v okolici državne meje med takratno Italijo in Jugoslavijo. Leta 1934 je bil obsojen na konfinacijo zaradi obrekovanja režima in fašističnih institucij ter oznake, da je slovenski nacionalist. Obtožnica ga je bremenila, da je delal za Jugoslavijo, da je bil član slovenskih organizacij (ki pa so bile takrat že prepovedane), da je imel stalne in sumljive stike še z drugimi osumljenimi Idrijčani. Bajt je bil zaprt in obsojen v Ogleju. Usoda konfiniranca ga je najprej pripeljala, tako kot mnoge takrat konfinirane primorske Slovence, na otok Ponza v mesta Pisticci, Maretea in Lauria. Z obsodbo na prisilno bivanje so Srečku Bajtu odvzeli vsa dovoljenja za delo, s čimer so ga poklicno in življenjsko popolnoma onemogočili. Odvzeta mu je bila trgovina, ki pa so jo na posredovanje takratnega direktorja rudnika, g. Riccija, vrnili Srečkovi ženi Mariji. Iz Laurie se je Srečko Bajt vrnil avgusta 1937. Vendar miru pred oblastjo ni imel. Karabinjerji so ga stalno nadzorovali kot sumljivo osebo. V času italijanskih priprav na napad na Jugoslavijo so Srečka Bajta 16. junija 1940 aretirali in ga nato internirali v Campo di Concentramento v Istonio Marina. Tega leta je dopolnil petdeset let življenja. V taborišču je zbolel in s priporočilom taboriščnega zdravnika Nicole D’Alessandra prosil za izpustitev. Prošnjo so mu zavrnili. Konec avgusta 1943 je Srečko le prišel domov na pogreb svoje mame. Italija je 8. septembra kapitulirala in Srečko Bajt je ostal doma. Nadaljeval je z delom v domači trgovini. Leta 1945 je bila Idrija močno bombardirana. Posledice teh bombardiranj, predvsem porušeno cerkev sv. Barbare, je zabeležila tudi Bajtova fotografska kamera.
Konec vojne in nastanek nove države Jugoslavije Srečku Bajtu in njegovi družini nista prinesla potrebnega miru. Takratna oblast je leta 1946 popisala vse trgovinske obrate v LR Sloveniji. Na osnovi tega popisa je nato sledila nacionalizacija. Bajtovi so izgubili trgovino. Takoj po priključitvi cone B k Jugoslaviji so mu nacionalizirali tudi hišo. Stanovanje v hiši je ob prvi nacionalizaciji sicer dobil nazaj, odvzeti pa so mu bili trgovski prostori in s tem je bilo njegove samostojne trgovske kariere dokončno konec. Kljub starosti se je zaposlil kot trgovski nabavljač pri Okrajnem magazinu v Idriji. Šele leta 1963 se je upokojil, tega leta je dopolnil triinsedemdeset let. Njegovih težav pa še ni bilo konec. Pri odmeri pokojnine mu jugoslovanska oblast ni hotela priznati fotografskih let od 1920 do 1926, spodbijala je tudi njegov zahtevek po priznanju let, preživetih v konfinaciji in internaciji, z obrazložitvijo, da ni bil obtožen in zaprt iz revolucionarnih vzrokov. Umrl je le leto po upokojitvi.
Zbirko 243 fotografskih plošč Srečka Bajta hrani Mestni muzej Idrija. Prizori, ujeti na fotografsko ploščo, so zelo različni in pestri. Prevladuje dokumentarna fotografija. Večina motivov sodi v dvajseta in trideseta leta 20. stoletja. Fotografije je muzeju zapustila Bajtova hči Marija.