Sin Oskarja, zidarja, in Angele Mozetič. Učil se je zidarstva pri očetu, zaposlil pa se je kot mesarski pomočnik in kasneje (po vrnitvi iz vojske leta 1925) vodil lastno mesnico. Že zelo mlad je začel sodelovati v Prosvetnem društvu Svoboda v Renčah (bil je član pevskega zbora, dramskega odseka), ki so ga fašisti požgali leta 1922. Bil je soustanovitelj telovadnega društva, v okviru katerega je bil izredno aktiven. S sodelavci je nabavil telovadno orodje in kot odličen telovadec uvajal novosti v društvo.
V času, ko je bil pri vojakih v Torinu (1924), je bil soustanovitelj društva Slovenski rokodelci, zaradi česar je bil kazensko premeščen v Corleone na Sicilijo.
Leta 1925 se je vrnil domov in nadaljeval z dejavnostmi v okviru telovadnega društva. Krit z vožnjo pisarniških potrebščin za občino Renče, je postal poverjenik Goriške Matice – po spodnji Vipavski dolini je vozil knjige Goriške Matice, Luči, Biblioteke in veliko slovenskih abecednikov Prvi koraki. Bil je v stiku s Francetom Bevkom, Damirjem Feiglom, Albinom Rejcem (tajnik društva Edinost) in Zorkom Jeličičem.
Arčon je bil zelo aktiven tigrovec (področni vodja): razdeljeval je protifašistični tisk; potem ko so fašisti 1927. leta prepovedali slovenska prosvetna, turistična društva, ukinili slovenske šole, je organiziral veliko pohodniških političnih izletov članov društev (npr. na Trstelj, Erzelj, Čaven …), na katerih se je udeležence vzpodbujalo v boj proti fašizmu; pomagal je Albinu Rejcu najti varno skrivališče, ko ga je iskala fašistična policija. Leta 1930 je bil aretiran in hudo pretepen.
Od začetka narodnoosvobodilnega gibanja je bil član Osvobodilne fronte. Leta 1942 je bil zopet hudo pretepen, da se je dva meseca zdravil v ambulanti goriškega zapora. Interniran je bil v Nataresco (Teramo). Po kapitulaciji Italije je delal v mesnici – z mesom je oskrboval narodnoosvobodilno vojsko, kože pa vozil v Scalettarijevo strojarno v Miren, od koder je narodnoosvobodilna vojska dobila veliko usnja. 1944. leta je bil vpoklican v narodnoosvobodilno vojsko, po bitki na Štjaku so ga Nemci internirali v Haid pri Linzu. Od maja 1945, ko ga je zavezniška vojska osvobodila, pa do avgusta 1945 je služil v JNA. Nato se je vrnil v Renče.
Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1992, str. 436–437.
Rutar, T. V Renčah je umrl prizadevni protifašist in narodni borec ter prosvetar David Arčon. Primorski dnevnik, 1985, št. 50 (9. marec), str. 9.
Rutar, T. Veliko ilegalne literature je prenašal iz Gorice na deželo tigrovec David Arčon. Primorski dnevnik, 1984, št. 199 (22. avgust), str. 9.
Rutar, T. 80 let Davida Arčona. Primorske novice, 1984, št. 72 (7. september), str. 13.