ALEKSIČ, Jakob

Jakob Aleksič se je rodil v Obrežu pri Središču ob Dravi. Po končani ljudski šoli je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru. Ker se je leta 1918 pridružil Maistrovim borcem za severno mejo, je maturiral nekoliko pozneje, jeseni 1920. Nato je študiral bogoslovje v Mariboru in doktoriral leta 1928 na Teološki fakulteti v Ljubljani. Bil je predavatelj Nove zaveze na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru do leta 1941, nato pa ga je doletela usoda večine duhovnikov mariborske škofije in nekaj mesecev je preživel v nemškem zaporu ter bil pregnan na Hrvaško.

Po vrnitvi je bil dve leti župnik v Zgornji Kungoti, nato pa leta 1947 imenovan za predavatelja na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je ostal do leta 1971. Pogosto je odhajal na biblične študijske tečaje v Nemčijo, Francijo in Italijo ter bil od leta 1967 redni profesor bibličnih ved. Poleg materinščine, hrvaščine, latinščine in grščine se je moral učiti še štirih svetovnih jezikov (nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine) ter prav tako tudi semitska jezika: hebrejskega in aramejskega. Za hebrejski jezik je sestavil kratko slovnico.

Sprva se je zanimal za sociološko-politična vprašanja in v zvezi s papeško okrožnico Quadragesimo anno (1931) postal zagovornik tako imenovane stanovske države, pozneje pa je preučeval teološko-biblično tematiko, zlasti zgodovinska vprašanja in biblično arheologijo. Strokovne razprave s svojega področja je objavljal v raznih teoloških zbornikih in v Bogoslovnem vestniku, glasilu teološke fakultete v Ljubljani.